Kot samostojni podjetnik, ki se ukvarjam z avtomehaničnimi storitvami, izražam pomisleke o ureditvi, po kateri moram opraviti obvezno usposabljanje in nato še izpit, če želim v svoji delavnici strankam zagotoviti storitve polnjenja avtomobilskih klim. Pri preverjanju sem ugotovil, da konkretno področje ureja Uredba o uporabi ozonu škodljivih snovi in fluoriranih toplogrednih plinov, ki je izdana na podlagi Zakona o varstvu okolja. Pri tem se zakon ne opredeljuje do minimalnih pogojev za usposobljenost oseb, ampak je to izključna materija podzakonskega akta. Na tem mestu vseeno ne želim polemizirati z ustreznostjo zelo splošnih izvršilnih klavzul za izvajanje zakona. Poraja pa se mi vprašanje o smiselnosti obstoječe ureditve, po kateri se status pooblaščenega serviserja pridobi na podlagi udeležbe na obveznem usposabljanju (drugi odstavek 25. člena Uredbe) in po opravljenem izpitu, ki obsega praktični in teoretični del (22. člen Uredbe). Torej ni dovolj, da kandidat izpitni komisiji dokaže praktično in teoretično znanje, ampak mora predhodno opraviti še obvezno usposabljanje. Menim, da je takšna ureditev obremenjena z administrativnimi obveznostmi, za katere ocenjujem, da niso nujno potrebni. Ob tem seveda ni zanemarljivo, da moramo zainteresirani plačevati tako stroške usposabljanja kot tudi stroške izpita, in da moramo zaradi usposabljanj in opravljanja izpita zapreti delavnico vsaj dva dneva. Uredba o uporabi ozonu škodljivih snovi in fluoriranih toplogrednih plinov (Uradni list RS, št. 78/08), ki je bila derogirana z veljavno uredbo, ni predpisovala obveznega preizkusa znanja, ampak je oseba, v skladu s 16. členom, uspešno opravila le program usposabljanja, saj ji je bil na tej podlagi izdano spričevalo o usposobljenosti za posamezno področje. V tem času se v smeri obveznega opravljanja izpita niso spremenili zavezujoči evropski predpisi. Konkretno Uredba komisije  št. 307/2008 govori o programih usposabljanja osebja, pri čemer potrdilo o usposabljanju šteje kot izkaz usposobljenosti (gl. 2. člen). Navedeno je zgolj še dodatni razlog za prepričanje, da je veljavna ureditev preobremenjujoča za zavezane subjekte in nas kot take spravlja v neenak in nekonkurenčen položaj s podobnimi subjekti v drugih državah članicah EU. Po razpoložljivih, vendar nepreverjenih informacijah, se izpita ne opravlja v nobeni od sosednjih držav članic EU. Ob dejstvu, da po 34. členu veljavne Uredbe šteje za pooblaščenega serviserja oseba, ki je pridobila spričevalo v državi članici EU, je še toliko bolj nerazumno, da na območju Republike Slovenije enakovredno opravljajo osebe, ki opravijo zgolj predpisano usposabljanje, kot tudi tiste, ki poleg tega obvezno opravijo še izpit. Menim, da bi se zaradi (ne)konkurenčnosti slovenskega gospodarstva morali na vseh področjih prizadevati za zmanjšanje nepotrebnih administrativnih bremen. Glede na to, da obveznega usposabljanja kot takega ni prepoznala EU in z njim obligirala držav članic, ne vidim tehtnega razloga, da bi Republika Slovenija uvajala strožje standarde. Zato vas prosim za utemeljitev odločitve, da sicer obvezna usposabljanja nadgrajujemo še z obveznimi izpiti, v čemer ne vidim posebne dodatne vrednosti glede na že opravljeno (praktično in teoretično) usposabljanje.