Spoštovani. V razpisnih pogojih za prosto uradniško delovno mesto v javni ali občinski upravi je med podanimi pogoji skoraj vedno zahtevan strokovni izpit iz upravnega postopka. Ta pogoj ima vedno tudi dodatno obrazložitev »V primeru, da izbrani kandidat strokovnega izpita iz upravnega postopka nima opravljenega, ga mora opraviti najpozneje v treh mesecih od sklenitve delovnega razmerja«.  Pri ugotavljanju ustreznosti kandidata se po povratnih informacijah kadrovskih služb (javne in občinske uprave) izpit iz upravnega postopka NE upošteva kot izpolnjevanje dodatnega pogoja in tudi, da so to navodila pristojnega ministrstva. Tako je popolnoma brezpredmetno ali kandidat ima opravljen izpit ali ne.
Seveda sta pri izbiri kandidata najpomembnejša pogoja izobrazba in delovne izkušnje, vendar se v praksi to ne upošteva. Pri pogojih za prosto uradniško mesto (primer svetovalec na oddelku za prostor – upravna enota ali občina) ni podana podrobnejša smer izobrazbe (v tem primeru naj bi to bila arhitekturna ali gradbena smer), prav tako so delovne izkušnje zanemarljive.
Zakaj država v obdobju varčevanja ne spremeni navodil pri pogojih za prosto uradniško mesto oziroma se določeni pogoji predpišejo bolj podrobno. Na trgu dela je veliko primernih kandidatov, ki imajo že opravljen izpit iz upravnega postopka, kot tudi veliko visoko izobraženih kadrov z več kot zahtevanimi delovnimi izkušnjami.  V primeru zahtevanega izpita iz upravnega postopka bi država privarčevala. Cena izpita, z dodatnim gradivom in izobraževanjem stanje med 100 in 200 evri in več, zraven je potrebno dodati še, da je uradnik do treh mescev delovno nesposoben, saj ne mora popolnoma opravljati sovjega dela (odločati v različnih zadevah).
Prav tako bi bilo bolj priporočljivo, glede na določeno prosto uradniško mesto, podrobno določiti smer izobrazbe in zahtevane delovne izkušnje. Predvsem na področju prostora so ti pogoji nedorečeni in vodijo v težave, ki se kažejo v dolgotrajnih postopkih izdaje gradbenega dovoljenja in pri prostorski politiki. Te težava je prepoznalo tudi Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direktorat za prostor, v konceptu normativnih sprememb na področju urejanja prostora in graditve objektov.  Težave glede strokovnosti so velike, ker so uradniki ne spoznajo in nimajo znanja s področja gradnje in prostora (v približno 90%). Svetovalci ne znajo brati arhitekturnih načrtov, ne poznajo osnov gradbenih in prostorskih elementov. Večkrat zahtevajo dodatna pojasnila iz strokovne literature, dodatna potrdila iz uradnih evidenc, kljub temu da si jih morajo skladno s zakonom o upravnem postopku pridobiti sami. Pri tolmačenju prostorskih aktov, se kljub pojasnilom stroke odločajo nasprotno, kar vodi v daljše postopke, dodatne stroške, vse v nasprotju s zakonom o upravnem postopku. Velik del tega bi se rešilo z izbiro kandidatov s pravilno strokovno izobrazbo (in/ali dodatnim, obsežnim, tudi dragim izobraževanjem zaposlenih).