V tem zakonu nikjer ne piše, da bi imeli invalidi, ki si želijo svojo kariero graditi na delovnih mestih, ki so pretežno javno financirani ne bi imeli istih pravic, kot bi jih imeli, če bi bila njihova želja karierno delovati v gospodarstvu.
http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO3841 je pa jasno določeno, da posredni in neposredni proračunski uporabniki, kot delodajalci nimajo pravice do odstopljenih prispevkov in nagrad po tem zakonu. To so sredstva, ki bi jih morali namensko uporabiti za podporo zaposlenih invalidov  in tudi nimajo drugih virov financiranja za to podporno okolje, ki ga tak zaposlen potrebuje.
Ob tem, da način financiranja neposrednih in posrednih proračunskih uporabnikov je pogosto tak, da so zaposleni s krajšim delovnikom zaradi invalidnosti breme ostali ekipi, ki nima nekoga, ki bi bil prisoten polni delovnik in s tem se odnosi na delovnem mestu slabi in že s tem je slabo vzdušje za vključevanje nekoga, ki potrebuje stalno ali občasno dodatno podporo.
To se prenaša tudi na področje sodelovanja z gospodarstvom -  pri pridržanih javnih naročilih, ko se naročniki ne zavedajo, da če dela nekdo, ki je invalid in ima določene omejitve, da se mora delo njemu prilagoditi in ne obratno.
Tako menim, da sta to dva področja, kjer je sistemsko slabo urejeno grajenje vključujoče družbe.

V naši državi v določenih inštitucijah, kjer bi bilo dosti enostavni prilagoditi delovna mesta za zaposlovanje  invalidov.
Analiza le tega bi lahko pokazala koliko se iz teh organizacij vplačuje v sklad in kako bi mogoče preko projektov nadomeščanja kvote – pogodbeno lahko razvila delovna mesta in s tem ta neenakost delodajalcev in s tem večja priložnost za vključevanje ranljivih skupin v te organizacije.
Prepričani smo, da je to tudi zelo dobrodošel pristop za dvigovanje kulture medsebojnih odnosov in na dolgi rok tudi prispevek k bolj učinkoviti in družbeno odgovorni družbi.