Večja pooblastila uradnikom za odločanje v primerih mejnih primerov, ko recimo presega cenzus le za nekaj evrov, ali ko je ograja visoka 2,10 m, namesto 2,00; ter v podobnih primerih, ko slepo vztrajanje pri določilih nekega predpisa zgolj povečuje stroške državi in posameznikom zaradi nadaljevanja nesmiselnih postopkov.  Načelno pa bi morali zakonodajo izvajati v smislu, da je vse dovoljeno, kar ni izrecno prepovedano. In  NE kot velja sedaj, da je vse prepovedano, kar ni izrecno dovoljeno. To pomeni, da bi dovolili uradnikom uporabljati "kmečko pamet", ne pa da se zaradi strahu pred šefi in pred izgubo udobne službe, skrivajo za predpisi.  To sedanje stanje izkazuje samo nesposobnost in nestrokovnost uradnikov na eni strani, na drugi strani pa strah vladajočih struktur, da jim bodo stvari ušle izpod nadzora. Obe dejstvi skupaj povečujeta "birokratiziranje" in s tem povečane stroške "vladanja"! Odločanje v primeru mejnih stanj bi izvedli v soglasju s stranko in tako lažje zaključevali posamezne postopke; ter tako ustavili neproduktivno pritoževanje za vsako malenkost. Konkreten primer so položnice  za minorne dolgove, ko bi lahko pooblaščeni uradnik te dolgove enostavno s sklepom odpisal, namesto da povzroča stroške s poštnino, položnicami, opomini in delovnim časom zaposlenih.