Predlagam spremebo šolske zakonodaje tako, da osnovno in srednje izobraževanje ostane v takšni obliki kot ga imamo sedaj, torej ga v celoti financira država, medtem ko financiranje nadaljnega študija organiziramo po sistemu "državljanjskega študijskega kredita".

Država vsakemu državljanu zagotovi kredit v višini stroškov študija, ki jih določena smer študija pač ima. V te stroške naj bodo všteti vsi stroški kot so šolnina, stroški namestitve, prehrane, študijskih  knjig in morebitnih študijskih pripomočkov. Vsak se lahko sam odloči za višino tega kredita. S tem bomo ohranili enako možnost študija vsem, ne glede na socialni status.

Ker je dolžina študija za posamezni študijski program znana, tudi vemo, kdaj mora študent študij zaključiti, zato recimo šest mesecev po preteku tega roka nastopi obveza vračanja "državljanjskega študijskega kredita", ki je vezana na delovno dobo in državljanstvo. To pomeni, da je rok vračanja kredita 40 let in je izterljiv neglede na to, kje je državljan zaposlen - v Sloveniji ali tujini. V primeru, da izstopi iz SLO državljanjstva je dolžan povrniti celotni preostanek kredita. Prav tako ni pomemebno, ali je državljan zaposlen na področju, za katerega je študiral ali ne. Mesečni znesek bo glede na dobo vračanja 40 let v bistvu zanemarljivo majhen, vendar bo država na tak način zagotovila nov vir za kreditranje in financiranje študija v bodoče.

S to obliko odpravimo državno financiranje javnih in privatnih univerz in fakultet ter jih "damo na trg" in zagotovimo njihovo resnično neodvisnost in avtonomijo. Preživele bodo tiste, ki bodo ponudile kvaliteten študij in zaposljive programe, saj bodo tudi bodči študenti zelo premislil za kaj bodo vzeli kredit. Na tak način bomo ustvarili zdravo konkurenco na trgu izobraževanja in preprečili brezplodno praznenje državnega proračuna.

S tako ureditvijo študij ne bo več reševanje socialnega statusa na račun davkoplačevalcev, odpade (naš unikum) financiranje študentske prehrane itd.

Predvsem pa taka ureditev pomeni prenehanje financiranja študija in proizvodnje visoko izobraženega kadra za druge države (in njihove proračune). Seveda ima vsak pravico poiskati delo kjer koli, a tudi država in davkoplačevalci imamo pravico do povrnitve vlaganj v izobrazbo tistih, ki jim je naša družba to izobrazbo omogočila, v skupno vrečo pa po odhodu v tujino ne vračajo ničesar več.