Za večino oseb je zapor postranskega pomena. Je, vendar daleč stran od naših misli. Kljub pametnim telefonom se naša mentaliteta ni kaj veliko spremenila. Površno gledano je še vedno srednjeveška. Osebe, katere storijo širše družbeno nesprejemljivo dejanje, se pošljejo v zapor. Kletko. Zaklene se jih in na njih pozabi. Pozabljamo, da so tudi te osebe člani naše družbe, deležni minimalnega spoštovanja in dostojanstva. Vendar temu v zaporu ni tako. Penologi so bolj redki kot diamanti, zapore vodijo policiati, prav tako nadzor. Imamo tudi varuhinjo človekovih pravic, katera je bila po poklicu tožilka. Zavzemala se je za kratenje oziroma omejevanje človekovih pravic, danes se zavzema za varovanje človekovih pravic. Ne razumem policista kot upravnika zapora, ne razumem tožilke kot varuhinje človekovih pravic. 
Če si želimo ugleda in spoštovanja v mednarodnem prostoru, moramo zaporu ustvariti času primeren civilizacijski namen. To je rehabilitacija z mero minimalnega spoštovanja in dostojanstva. Zapor naj vodijo osebe s FDV, zaposlijo se naj psihologi. 
Ne vem, kdo se strinja, da je pravica to, če nekomu povzročiš škodo, da se ga pošlje v zapor in se mu vzame del življenja. 
Veriga je močna toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. 
Družba je ugledna toliko, kot je ugleden njen neugleden član.
Predlog je strokovna pomoč obsojencem, katere v zaporu ni.