Za opravljanje določenih strokovnih izpitov potrebnih za delo v javnih službah ni potrebna pripravniška/delovna doba (npr. ZUP). Usposabljanje/izpit izvaja tudi MJU, torej javna služba.
V izbirnih postopkih za delovna mesta kadrovske službe velikokrat opravljen tovrstni strokovni izpiti dojemajo kot enega izmed temeljnih kriterijev, če ne celo pogojev, za zasedbo razpisanih delovnih mest, tudi pripravniških, čeprav je kandidat v primeru ZUP strokovni izpit po zakonu dolžan opraviti šele v roku treh mesecev po zasedbi delovnega mesta. Zaradi časa opravljanja izpita nastane bistvena razlika pri plačniku izobraževanja/izpita. Če ga kandidat opravi pred zaposlitvijo, je plačnik sam, če po začetku delovnega razmerja, je plačnik delodajalec.
Praksa torej pripelje v situacijo, da je kandidat za javno službo, ne glede na njegove siceršnje strokovne sposobnosti,  zavoljo boljše možnosti zaposlitve, primoran plačati javni službi storitev priprave/opravljanja izpita. Javnim službam je namreč v interesu, da se znabijo stroškov, oziroma da na račun kandidatov pridobijo nov proračunski vir.
Če poenostavimo, kandidat plača svojemu potencialnemu delodajalcu za boljše izhodišče v izbirnem postopku. 
Tovrstna ureditev se mi ne zdi moralna, zato predlagam naslednji možni rešitvi.
1.) Možnost opravljanja vseh strokovnih izpitov šele po zaposlitvi. Stroške krije delodajalec.
ali.
2.) Umestitev tovrstnih strokovnih izpitov v javno priznane izobraževalne programe v obliki obveznih ali (zunanjih) izbirnih predmetov. Stroški so kriti z javnimi sredstvi, ki jih ustanove prejemajo za izvajanje akreditiranih programov.