V zadnjem času se mi je tako pogosto utrnila zamisel, da bi bilo v Sloveniji dobro imeti nekakšen praznik hvaležnosti, da zamisel moram spustiti na plano. Predlagam ga iz preprostih razlogov.
1. Praznik hvaležnosti lahko služi kot opomnik za vrednote, h katerim stremimo; spodbuja lahko pozitiven, medsebojno spoštljiv, razumevajoč, solidaren, sočuten odnos do sebe, sočloveka, okolja in življenja na splošno.
2. Miselnost kateregakoli naroda, ne le našega, je lahko vedno še boljša. Vedno je še nekaj prostora za izboljšanje. Za pozitivno spremembo v miselnosti naroda in dejanjih, ki izhajajo iz nove miselnosti, so potrebna leta, če ne desetletja in stoletja - zato praznik hvaležnosti lahko pomaga narodu oz. nas vse spodbuja in celo navdihuje, da se nagibamo k prijaznejšemu odnosu do sebe, sočloveka in okolja.
3. Hvaležnost lahko praznujemo 2. januarja, ki je tako ali tako dela prosti dan. Začeti leto s hvaležnostjo v srcu ali vsaj biti z mislimi in dejanji pri hvaležnosti bi bilo nekaj drugačnega, za marsikoga osvežujočega. Vprašajte poklicne psihologe ... zdravnike ... nevroznanstvenike ... osebne trenerje in svetovalce. 
Morda se bo komu ta zamisel zdela malenkostna, vendar ni. Lahko jo jemljete tudi kot "mehko diplomacijo." Pomemben je učinek, ki ga ima lahko tak praznik na našo kulturo, na našo miselno držo, na državljane Slovenije - in posledično tudi na druge ljudi, ki so v stiku z nami oz. našo kulturo. Učinka ne vidim le znotraj slovenskih meja, temveč tudi zunaj njih - v boljših sosedskih in mednarodnih odnosih.
Sama pogosto potujem in vedno znova opažam, da se mnogi Slovenci ne zavedajo, v kakšnem raju živijo. To ne pomeni, da ne bi bilo lahko še lepše. Toda, če bi lahko, bi vsakogar poslala za nekaj dni na dopust v katerokoli državo v razvoju ... Prepričana sem, da bi svojo deželo videl skozi nove oči!
Skratka, predstavljajte si ogromno število razočaranih, obupanih ljudi, med katerimi bi se kar naenkrat govorilo o hvaležnosti. Splošno počutje v državi je pomembno ... Vsi vemo, kam vodi nezadovoljstvo. V več in več nezadovoljstva, mar ne? In če se le-to stopnjuje, se lahko stopnjuje tudi zadovoljstvo - in vsak skromen korak v tej smeri je dobrodošel. 
Številni že živimo v hvaležnosti. Pravzaprav ne potrebujemo praznika, ki bi nas vsako leto opomnil na prijazen odnos do sebe, sočloveka in okolja. Toda, mar nismo tu, da drug drugemu pomagamo, kakor najbolje znamo ...?
Vnaprej hvala za vaš čas in mnenja!