Vladi RS predlagam:
Obrazložitev:
Institut posestnega varstva v Republiki Sloveniji se je v zadnjem času povsem izrodil, kar potrjujejo številni primeri na sodišču, neprimernost ureditve pa sta zaznali tudi pravna praksa in teorija. Gre za materijo, ki je nepravnikom povsem nerazumljiva in nelogična, tudi pravniki pa se strinjajo, da obstoječa ureditev pogosto pripelje do povsem nepravičnih in neživljenjskih zaključkov.
32. člen SPZ določa, da sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. Tudi posestnik, ki je pridobil posest s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja, ima pravico do varstva.
Pomembna je torej okoliščina, da se pri posestnem sporu ne upošteva kdo je lastnik stvari, temveč zgolj to, kdo jo je pred nastankom spora uporabljal (tudi če tujo stvar uporablja na nedobroveren način), kar v praksi povzroča nemalo sporov in zlorab.
Navedeno določbo močno izrabljajo osebe, ki nimajo nobene pravice na stvari (npr. nepremičnini) in se tega tudi zavedajo, vendar lahko kljub temu vložijo tožbo zoper lastnika stvari in mu začasno onemogočijo uporabo stvari in tudi znatne stroške v zvezi z vzpostavitvijo prejšnjega stanja in sodne stroške.
V praksi so znani zlasti naslednji primeri:
Gre zgolj za nekaj nazornih primerov, kako osebe, ki nimajo nobene pravice do uporabe stvari (niso npr. solastniki, najemniki, zakupniki,…) uporabljajo ta institut za preprečitev izvrševanja upravičenj lastnikov. Ena od najpomembnejših lastnosti lastninske pravice namreč je, da lahko lastnik izključi od uporabe stvari vse druge nepooblaščene osebe. Lastnik, ki tako na svoji nepremičnini postavi ograjo, jo mora potem po nalogu sodišča odstraniti in nositi vse stroške v zvezi s tem, nato pa mora v ločeni lastninski pravdi (ki traja več let) na svoje stroške dokazovati, da je stvar njegova in da posestnik nima nobene pravice na njegovi stvari.
Da je stanje še bolj absurdno, Zakon o pravdnem postopku določa, da se posestne pravde rešujejo prednostno, medtem ko se lastninske pravde (ki s pravnomočnostjo prevladajo nad posestnimi odločitvami) rešujejo po rednem postopku. Sodišča so tako dvakratno obremenjena, saj hkrati rešujejo posestne in lastninske spore, pri čemer je nerazumljiva ureditev, da je posestniku zagotovljeno hitrejše in bolj učinkovito sodno varstvo kot lastniku.
Glede na to, da sodba v lastninski pravdi naknadno »prevlada« in izniči posestni sklep, je posebno posestno varstvo povsem nepotrebno. Posestnik, ki ima določeno pravico na stvari bi namreč lahko tudi sam vložil negatorno tožbo, ki bi temeljila na njegovi pravici do uporabe stvari, spor pa bi bil dokončno zaključen v enem postopku.
Menim, da bi se začasno posestno stanje (do pravnomočne rešitve lastninske pravde) lahko primerno in tudi hitreje uredilo z institutom začasnih in predhodnih odredb, zato je obstoječe posestno varstvo povsem nepotrebno oziroma z njegovo zlorabo, ki postaja pravilo, prihaja do hudih anomalij in kršitev lastninske pravice.
Zato predlagam popolno ukinitev posestnega varstva. Posestnik, ki upravičeno izvršuje posest (npr. najemnik, zakupnik, solastnik,…) se bo pred neupravičenimi ravnanji lastnika lahko uspešno ubranil tudi v lastninskih pravdah (oz. pravdah ki temeljijo na pravici do uporabe stvari), zato ni nobene potrebe po dajanju varstva osebam, ki na tuji stvari nimajo nobene pravice. S tem bi hkrati razbremenili delo sodišč, ki sedaj glede istega dejanskega stanja vodijo dva postopka.
2. V kolikor Vlada RS presodi, da ukinitev posestnega varstva zaradi določenega razloga (ki naj bo ustrezno obrazložen, saj trenutno s kolegi v praksi ne vidimo smisla takšne ureditve) ni primeren ukrep, pa podredno predlagam Vladi RS, da določi možnost vložitve odškodninske tožbe zoper nepoštenega posestnika.
Moj predlog torej je, da v kolikor oseba uspe s posestno tožbo, nato pa lastnik v lastninski tožbi (actio negatoria, rei vindicatio,...) dokaže, da posestnik ni imel nobene pravice na stvari (torej, da posestnik ni imel najemne, zakupne pravice ali druge pravice uporabe na podlagi katere bi lahko izključil lastnika od posesti in uživanja stvari), potem bi bil lastnik upravičen do vložitve tožbe, s katero bi lahko od nepoštenega posestnika zahteval povračilo:
Sedaj takšen odškodninski zahtevek ni možen, saj posestnik uporabi zakonito pravno sredstvo (posestno tožbo) in torej škoda, ki lastniku nastane na podlagi pravnomočnega posestnega sklepa ni pravno priznana, saj manjka element protipravnosti kot temeljna predpostavka odškodninske odgovornosti (npr. stroški odstranitve ograje ali korist od uporabe stvari s strani posestnika sedaj ni protipravna, ker takšno stanje vzpostavi sodišče na podlagi posestnega sklepa). Takšna ureditev pa je nesmiselna in omogoča nepoštenim posestnikom, da vznemirjajo lastnika in ga motijo pri uživanju njegove lastnine.
Odškodninsko odgovorni pa ne bi bili posestniki, ki bi uspeli s posestnim varstvom in nato ob morebitni nasprotni tožbi lastnika stvari tudi naknadno dokazali svojo pravico do posesti. Predhodna ugotovitev neobstoja pravice do posesti v lastninski pravdi bi bila torej procesna predpostavka za vložitev odškodninske tožbe. Zato bi bilo primerno določiti tudi poseben zastaralni rok za vložitev take odškodninske tožbe, npr. rok 3 let od pravnomočnega zaključka lastninske pravde, v kateri bi bilo tožbenemu zahtevku lastnika ugodeno (torej posredno ugotovljeno, da posestnik ni imel nobene pravice na stvari, s čimer bi prenehal predhodno izdani posestni sklep sodišča).
Ob tem je treba pojasniti, da vzpostavitev odškodninske odgovornosti nepoštenih posestnikov ne bi bila nesorazmerna, saj bi bili odškodninskim posledicam izpostavljeni zgolj posestniki, ki nimajo nobene pravice na stvari, in so torej zlorabili institut posestnega varstva z namenom »nagajanja« lastniku. Posestnik, ki ima določeno pravico na stvari bi še vedno lahko izbiral med hitrejšim posestnim varstvom ali pa sodnim varstvom na podlagi njegove pravice do posesti.
Ob tem naj zaključim, da tudi Zakon o izvršbi in zavarovanju določa možnost povračila škode, v kolikor se naknadno izkaže, da je bilo zavarovanje z začasno odredbo (prav tako namenjena začasni ureditvi stanja do pravnomočne rešitve spora) neutemeljeno – glej 279. člen ZIZ. Posestno varstvo zasleduje povsem enak namen (začasni ureditvi posestnega stanja) in bi bilo torej povsem primerno določiti enake pravne posledice oziroma odškodninsko odgovornost tistih, ki bi posestne tožbe zlorabljali.
 Zgoraj podan predlog je nedvomno podan tudi v smeri razbremenitve okrajnih sodišč (ki so sedaj najbolj obremenjena), saj bo preprečil vlaganje posestnih tožb z namenom zlorabe instituta posestnega varstva.