Država v tajnosti in za drobiž prodaja svoje premoženje. Tak primer je vila Tamara na Bledu, počitniški objekt policije. Varščino za nakup vile je vplačalo kar 11 dražiteljev, nazadnje pa jo je  za 451 tisoč evrov kupila družba Rastoder, v lasti »balkanskega kralja banan« Izeta Rastoder.  Komaj štiri mesece po nakupu je ta vilo začel prodajati. Pričakuje 1,3 milijona evrov – trikrat toliko, kot je zanjo na tajni dražbi iztržilo ministrstvo za notranje zadeve. To seveda še ne pomeni, da mu jo bo dejansko uspelo prodati po tej ceni. Nedvomno pa je 1,3 milijona evrov realnejša cena od tiste, po kateri jo je prodala država – to so potrdili tudi v nepremičninski agenciji Koncepti, ki posreduje pri prodaji.  Pri tem se postavlja več vprašanj. Zakaj je MNZ privolil v izkupiček, občutno nižji od dejanske vrednosti vile? Zakaj je bila dražba tajna? Zakaj je skrivnostnost prodaje sploh dopustna, ko gre za prodajo nepremičnine, ki je v lasti vseh državljanov?
Predlagam, da se v prihodnje (raz)prodaja državnega premoženja ne vrši skrivnostno. Za primer – na območju Bohinja je še kar nekaj objektov v lasti države, nekateri od njih so bili že prodani ruskim državljanom (katerim in kdaj?).