Slovenija še vedno nima predpisa, ki bi celovito obravnaval neprijetne vonjave, pa čeprav varuh človekovih pravic na problematiko opozarja že od leta 1999 in je bil prvi osnutek uredbe spisan že leta 2009.
V Sloveniji nimam s predpisi pokrito medija »smradu«, ki je zelo neprijeten za okolje, kjer so bioplinarne oz. biokompostarne. Ni dikcije, ki bi opredeljevala »smrad« kot takšen. Tako inšpekcijski organi ne morejo opreti svojih odločb na mejne vrednosti smradu v različnih postopkih kritičnih izpustov, saj je »smrad« medij, ki ga je težko vrednotiti. Nemci imajo to urejeno s primerno metodologijo za ocenjevanja stanja. Nemška metoda meritve smradu v zunanjem zraku pa je povsem ustrezna, edini problem je, da celoten postopek traja najmanj pol leta, stane okoli 35.000 evrov in zahteva celo vojsko ljudi – vsaj kakšnih 12 –, da delajo obhode po določenih točkah in nazadnje povedo, kje smrdi. 
Potrebujemo predpis o vonjavah, saj težave z doslednim izvajanjem obstoječe zakonodaje inšpekcijski organi ne morejo izvajati.
Posebnih predpisov, ki bi urejali izključno problematiko smradu v Sloveniji ni, prav tako priprava tovrstnih predpisov trenutno ni načrtovana. Predlagam ureditev kriterijev (mejnih vrednosti) za medij »smrad«.