Sistem subvencionirane študentske prehrane je dobro zastavljen in je zgleden vzor skrbi za študente, socialna edinstvenost evropskega in širšega prostora.
Pred sedmimi leti je bil sistem nadgrajen in zdaj omogoča uveljavljanje bona (2,63 EUR) bodisi z brezstično kartico bodisi prek telefona. Boni se tako več ne kupujejo za posamezno restavracijo posebej, ampak študent na licu mesta plača razliko med vrednostjo bona in ceno polnega menija. To je dobra ureditev.
Nedavno pa je bilo v ureditev dodanih še nekaj pogojev, ki naj bi bili spodbudni za prehranjevalne navade študentov in koristni za njihovo zdravje. To vključuje časovno omejitev uporabe bona na čas med 8. in 20. uro, študent lahko porabi va bona na dan, vmes mora prereči najmanj štiri ure, bonov pa je sicer toliko, kolikor je delovnih dni v mesecu in se prenašajo do tri mesece, ko se starejši brišejo.
"Dobronamerna" časovna omejitev je nesmiselno in nepotrebno kompliciranje, ki ne doseže učinka oz. doseže celo protiučinek. Mogoče bo kdo rekel, da so boni samo dobra volja države in naj bodo študentje lepo tiho in zadovoljni s tem, kar imajo. Seveda morajo biti hvaležni in zadovoljni, država za študente izredno lepo skrbi. Seveda pa je nezadovoljstvo upravičeno, če se dober sistem okrni in naredi slabši, kot je bil prej. S tem zgubi vrednost. In zato je denar, porabljen za okrnjen in poslabšan sistem, porabljen slabše.
(1) Številni študentje, mdr. tudi na zahtevnejših fakultetah, zaključijo s predavanji šele ob 20.00 ali pozneje in tudi prej ne utegnejo večerjat, obveznih vaj ne morejo prostovoljno zapustiti, po bolonjskem sistemu pa je lahko prisotnost zahtevan tudi na predavanjih. --
Kaj preostane študentu ob 20.10, ko so ponudniki bonov večinoma še vsi odprti, bona pa več ni mogoče uveljaviti? Študent bodisi plača polno ceno (v čem bi moral imeti prednost njegov kolega, ki je uspel plačati ob 19.55?) -- bodisi se odpravi po obrok v najcenejšo enkovredno opcijo, ki je večinoma hitra hrana. Za isti denar, kolikor je vreden bon, dobi masten obrok iz nepreverjenih sestavin (boni so odobreni samo preverjenim ponudnikom, ki ustrezajo merilom), brez solate in brez sadja. Samo zato, ker se je bojda škodljivo najesti pred spanjem in zato boni takrat niso spodbudni. Lepo prosim -- lačen človek bo jedel v vsakem primeru. Če hoče biti ureditev tako dobrohotna, naj mu tega ne otežuje. Sploh pa vsi nimajo istih navad in istega bioritma. Kdor je navajen leči ob devetih, po tem načelu naj ne bi jedel že od sedmih. Dobršen del študentov, vsaj dobrih in dejavnih študentov, mora marsikateri večer nameniti pripravi za naslednji dan. Niso vsi faksi taki, toda tisti, ki oblikujejo pomemben in za razvoj potreben kader, večinoma so. S takimi faksi je lahko tudi več dela kot v marsikateri odgovorni službi. Zato ne imejmo vseh študentov za priveske, ki ga radi žurajo, vlečejo status in izkoriščajo ugodnosti. Imejmo v mislih in skrbimo za tiste, za katere je najbolj vredno.
(2) Omejitev dva bona na dan. Čemu? Pridejo dnevi, ko rabiš tri bone, in pride teden, ko ne rabiš nobenega. Za mnoge na fakulteti ni fiksnega urnika.
(3) Situacija zjutraj podobna. Bon se lahko porabi od 8.00 naprej. Večina ponudnikov (pekarn, paninarn) ima odprto že pred tem, 8.00 pa je tudi ura, ko večinoma začenjajo predavanja. Kdor začne ob 8.30, še lahko ima zdrav zajtrk, kdor začne ob 8.00, pa ne. Tako se še dodatno podpira razpašeni trend preskakovanja zajtrka, kar je eden slabših načinov prehrane, saj povzroča prenajedanje pozneje v dnevu. Poleg tega je možnost obedovanja pred 8.00 uro spodbudna za zagnane študente, ki ne poležavajo in preskakujejo predavanj.
Predlagam torej odpravo nesmiselno uvedenega kompliciranja, ki je ureditev naredil slabšo, kot je bila na začetku, in ji s tem zmanjšal vrednost in smisel njenega vzdrževanja. Nove spremembe vpeljujejo nepotreben socializem in nesmiselne "dobronamerne" omejitve, ki dosegajo ravno nasprotni učinek. Nekdanja ureditev je bila dobra, liberalnejša in prilagodljivejša, omogočala je uveljavitev bona do 22. ure in bila ustreznejša za večje število študentov. Če že mora biti časovna omejitev, naj bo torej pravična za več uporabnikov, od 6. do 22. ure. Držimo se preizkušene in za dobro izkazane stare prakse!