Predlagam, da se 149. člen Zakona o javnih uslužbencih, ki v drugem odstavku določa, da je ''Premestitev zaradi delovnih potreb je na območju Republike Slovenije dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.'' spremeni tako, da se besedno zvezo 'več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.' nadomesti z ''čas potovanja traja več kot eno uro.'' Pri tem naj se kot kraj opravljanja dela upošteva točen naslov oz lokacijo, kjer posameznik opravlja delo, ne pa zoglj pavšalno kraj (npr. Ljubljana - vsi vemo, da je ogromna razlika ali nekdo dela zraven glavne postaje ali pa nekje na koncu Viča, razlika je pol ure!). 
Obstoječa ureditev je namreč izrazito diskriminatorna ter neenako obravnava delavce, saj kot merilo zgolj upošteva samo čas vožnej z javnim prevozom, ne upošteva pa časa, ki ga delavec potrebuje, da sploh pride do javnega prevoza, niti ne upošteva časa čakanja med posamezniki vlaki/avtobusi, če mora delavec prestopati, čas čakanja pa je lahko zelo dolg, če gre za zveze med manjišimi kraji, v praksi tudi eno uro in več. 
V praksi to pomeni, da en delavec, ki ima svoje delovno mesto ob postaji, zlahka pride na delovno mesto v eni uri, drug delavec pa mora najprej peš do postaje (ta čas se po veljavni zakonodaji nikjer ne upošteva), nato se recimo peljati z vlakom 45 minut, oditi do bližnje avtobusne postaje (ta čas se nikjer ne upošteva), čakati na avtobus (tudi ta čas ne snikjer ne upošteva, četudi znaša eno uro!) in se nato odpeljati z avtobusom recimo 12 minut, nato pa še peš do mesta, kjer ima delovno mesto (tudi ta čas se ne upošteva). 
Predlagam tudi, da se kot stroški za prevoz upošteva tisti prevoz, s katerim delavec uspe priti na delo v eni uri oziroma v ustreznem času z javnim prevozom, ne pa za delodajalca oz. državo najcenejša varianta, ki je v praksi neizvedljiva. 
Stroški prevoza na delo se namreč ne računajo na ta način kot se v sedanji ureditvi (ne več kot ena ura vožnje z javnim prevozom), ampak se išče najcenejšo varianto, s čimer ne bi bilo nič narobe, če ne bi to pomenilo, da bi se po tej varianti delavec moral voziti na delo skoraj toliko časa, kot ima delovnik, torej 8 ur, kar je pa nemogoče, zato je prisiljen najti dražjo in hitrejšo povezavo, kar pa pomeni, da si niti slučajno ne pokrije stroškov prevoza.
 
Primer iz prakse: uslužbenec bi moral od doma ob 4:45 zjutraj! najprej peš do postaje mestnega prevoza, nato se odpeljati do železniške postaje (pa tudi tu je nekaj sto metrska razdalja vmes), se vkrcati na vlak, se odpeljati mimo kraja kjer dela, se peljati še približno 15 minut, se izkrcati, počakati na vlak, ki vozi v nasprotno smer, torej nazaj, se odplejati do postaje, ki je najbližje kraju, kjer dela, ter nato še hoditi peš kakšen kilometer. V službo bi prišel ob 7:15 (če je res dober pešec). Razdalje od doma do delovnega mesta ima približno 60 kilometrov...za to porabi 2 uri in pol!