Predlagam popolno izenačitev istospolnih in raznospolnih partnerskih zvez. Brez posebnih, ločenih zakonov. Istospolne zveze so namreč trenutno obravnavane v ločene zakonu (Zakon o partnerski zvezi (Uradni list RS, št. 33/16)). Partnerjema v partnerski zvezi so zagotovljene enake pravice, kot zakoncema, vendar ne dovoljuje posvojitev.
Predlog je sestavljen tudi iz prikaza sodne prakse, pripete so vse uporabljene odločbe v celoti. Prikazana je tudi ureditev v drugih državah.
Prosim, da predlog preberete brez predsodkov in svojih prepričanj, saj lahko le tako o tem predlogu glasujete objektivno.
Odločba o ugotovitvi, da je Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo (Uradni list RS, št. 18/16)
Ustavno sodišče je zatrjevano neenakost istospolnih partnerjev v primerjavi z bodočimi zakonci glede možnosti registracije partnerske skupnosti oziroma sklenitve zakonske zveze izven uradnih prostorov presojalo z vidika splošnega načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave. Splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako, različne pa različno, razen če za različno obravnavanje enakih položajev obstajajo razumni in stvarni razlogi. Z vidika primerjave obeh razmerij glede možnosti sklenitve zakonske zveze oziroma registracije partnerske skupnosti izven uradnih prostorov je pomembno, da gre tako pri sklenitvi zakonske zveze kot pri registraciji partnerske skupnosti za svoboden izraz volje skleniti z zakonom urejeno skupnost moža in žene (prvi odstavek 3. člena ZZZDR) oziroma dveh žensk ali dveh moških (2. člen ZRIPS), ki obe temeljita na medsebojnem spoštovanju, zaupanju in pomoči (8. člen ZRIPS in 44. člen ZZZDR).
Iz zakonodajnega gradiva razlogi za izpodbijano ureditev v ZRIPS, ki istospolnim partnerjem ne omogoča zahtevati registracije skupnosti izven uradnih prostorov, niso razvidni. Razumnih in stvarnih razlogov za ureditev, ki dopušča sklenitev zakonske zveze izven uradnih prostorov upravne enote na eni strani, registracije istospolnih partnerskih skupnosti izven uradnih prostorov na drugi strani pa ne, tudi nasprotni udeleženec v tem postopku ni izkazal. Gre za modaliteto v postopku sklenitve zakonske zveze oziroma registracije istospolne partnerske skupnosti, ki sama po sebi v pravnem smislu ni konstitutivna, za udeležence pa ima svečanost ob tem dogodku (lahko) pomembno simbolno vrednost.
Odločba o ugotovitvi, da je 22. člen Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti v neskladju z Ustavo (Uradni list RS, št. 55/09)
Registrirana partnerska skupnost je razmerje, ki je po vsebini podobno zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti. Tudi za to skupnost je bistvena značilnost stabilna povezanost dveh oseb, ki sta si blizu, si medsebojno pomagata in se podpirata. Etično in čustveno bistvo registrirane partnerske skupnosti, ki ga izraža 8. člen ZRIPS, po katerem se morata partnerici ali partnerja medsebojno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, je podobno kot pri skupnosti med žensko in moškim. Tudi pravna ureditev tega razmerja je podobna zakonski zvezi.
Glede na vse te, v bistvenem enake dejanske in pravne podlage življenjskih skupnosti – tako registrirane istospolne skupnosti kot skupnosti med žensko in moškim, se pokaže, da razlikovanje v ureditvi dedovanja ne temelji na neki stvarni, neosebni razlikovalni okoliščini, temveč na spolni usmerjenosti. Spolna usmerjenost pa je, čeprav ni izrecno navedena, nedvomno ena izmed osebnih okoliščin iz prvega odstavka 14. člena Ustave. Gre namreč za osebno lastnost, ki pomembno opredeljuje posameznika, vpliva na njegovo življenje in ga tako kot okoliščine, kot so npr. rasa, spol, rojstvo, spremlja vse življenje. Spolno usmerjenost kot okoliščino, na podlagi katere je razlikovanje prepovedano, pojmuje tudi ESČP, čeprav ni med izrecno naštetimi okoliščinami v 14. členu EKČP.
Odločba o ugotovitvi, da je bil 16.b člen Zakona o mednarodni zaščiti v neskladju z Ustavo ter razveljavitvi sodb Vrhovnega in Upravnega sodišča (Uradni list RS, št. 49/16)
Ustava v tretjem odstavku 53. člena med drugim določa, da država varuje družino in ustvarja za to varstvo potrebne razmere. Tretji odstavek 53. člena Ustave govori o varovanju družine, vendar ne določa natančneje, kakšna sta vsebina in domet pravice do spoštovanja družinskega življenja. Ob upoštevanju 8. člena, drugega odstavka 153. člena in petega odstavka 15. člena Ustave je treba pri razlagi pravice do spoštovanja družinskega življenja upoštevati tudi številne mednarodne instrumente, ki v primerjavi s tretjim odstavkom 53. člena Ustave podrobneje opredeljujejo vsebino in obseg te človekove pravice. V tretjem odstavku 53. člena Ustave je posebej poudarjen pozitivni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja, tj. dolžnost države, da z ustrezno pravno ureditvijo in ustvarjanjem ustreznih razmer omogoča vzpostavitev in varstvo družinskega življenja na svojem ozemlju. Negativni vidik pravice do spoštovanja družinskega življenja pa pomeni varovanje posameznika pred posegi države in njenih organov.
V 1. točki prvega odstavka 16.b člena ZMZ je bilo določeno, da je lahko družinski član prosilca za mednarodno zaščito zakonec, kakor to določajo predpisi o bivanju tujcev v Republiki Sloveniji, ali zunajzakonski partner v stalnem razmerju, kakor to določajo predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZZZDR) v 3. členu opredeli zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moža in žene. Iz prvega odstavka 12. člena ZZZDR izhaja, da je tudi zunajzakonska skupnost razmerje med moškim in žensko. Zakonska ureditev tudi ni omogočala, da bi se poleg oseb, ki so bile taksativno naštete v prvem odstavku 16.b člena ZMZ, za družinske člane v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito lahko štele tudi druge osebe, ki s prosilcem za mednarodno zaščito živijo v življenjski skupnosti, ki je zaradi specifičnih dejanskih okoliščin v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo, kot jo ima primarna družina. Iz navedenega izhaja, da v prvem odstavku 16.b člena ZMZ med osebami, ki lahko štejejo za družinske člane, niso bili našteti istospolni partnerji (registrirani partnerji in istospolni partnerji, s katerimi prosilci živijo v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti).
S pravico do družinskega življenja je zagotavljano varovanje le tistih vezi med sorodniki, ki jih lahko označimo za družinsko življenje. ESČP pojem družinsko življenje razlaga široko. Po stališču ESČP je obstoj ali neobstoj družinskega življenja v bistvu vprašanje ugotovitve dejanskega stanja, odvisno od resničnega (dejanskega) obstoja tesnih in pristnih osebnih vezi (stikov). Pojem družinsko življenje se v prvi vrsti nanaša na člane primarne družine (torej na odnos med zakoncema ter na odnos med starši in mladoletnimi otroki). Glede partnerskih razmerij je ESČP sprejelo stališče, da pojem družina ne vsebuje le razmerij, ki temeljijo na zakonski zvezi, temveč vsebuje tudi druga razmerja, kadar partnerji živijo skupaj izven zakonske zveze. Glede istospolnih partnerskih razmerij je ugotovilo, da je v številnih evropskih državah prišlo do hitrega razvoja družbenih odnosov pri obravnavi oseb, ki živijo v istospolnih partnerstvu. Zato bi bilo po stališču ESČP umetno vztrajati pri stališču, da v nasprotju s pari različnega spola istospolni pari ne morejo uživati družinskega življenja. ESČP je sprejelo stališče, da razmerje istospolnega para, ki živi v stabilnem dejanskem partnerstvu, sodi v pojem zasebno in družinsko življenje iz 8. člena EKČP, tako kot razmerje para različnega spola v enakem položaju. Istospolni partnersji sklepajo razmerja, ki so enako stalna in trdna kot zveze med osebami različnega spola. Zato so osebe, ki živijo v istospolnem partnerstvu, z vidika potrebe po pravnem varstvu njihovih zvez v primerljivem položaju z osebami, ki živijo v heteroseksualnem partnerstvu.
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-212/10 sprejelo stališče, da v današnji družbi ni več razhajanj o tem, da istospolni pari enako kot pari različnega spola ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Navedlo je, da gre pri istospolnih partnerskih razmerjih po vsebini za položaj, v katerem sta dva človeka povezana v par, pri čemer nujno (relativno trajno) razmerje bistveno opredeljujejo njuna čustvena, moralna, duhovna in seksualna povezanost na skupni življenjski poti.
To pomeni, da se lahko tudi med osebami, ki živijo v istospolnem partnerstvu, oblikuje življenjska skupnost, ki je v bistvenem podobna primarni družini oziroma ima enako funkcijo, kot jo ima primarna družina, kar pomeni predvsem pristne družinske vezi med družinskimi člani, fizično skrb, varstvo, zaščito, čustveno podporo in finančno odvisnost. Osebe, ki živijo v istospolnem partnerstvu, so tako kot osebe, ki živijo v heteroseksualnem partnerstvu, upravičene do pravnega priznanja in varstva njihovega razmerja v okviru tretjega odstavka 53. člena Ustave. Iz navedenega izhaja, da so istospolna partnerska razmerja pri varovanju pravice do družinskega življenja v postopkih za priznanje mednarodne zaščite v primerljivem položaju z raznospolnimi partnerskimi razmerji (zakonci in partnerji, ki živijo v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti).
 
Istospolne poroke so trenutno legalizirane v naslednjih državah:
Nizozemska (2001)
Belgija (2003)
Španija (2005)
Kanada (2005)
Južna Afrika (2006)
Norveška (2009)
Švedska (2009)
Portugalska (2010)
Islandija (2010)
Argentina (2010)
Danska (2012)
Brazilija (2013)
Francija (2013)
Urugvaj (2013)
Nova Zelandija (2013)
Luksemburg (2015)
ZDA – v celoti (2015)
Irska (2015)
Kolumbija (2016)
Finska (2017)
 
Skupne posvojitve so trenutno legalizirane v naslednjih državah:
Andora(2014)
Argentina (2010)
Avstralija (2002)
Avstrija (2016)
Belgija (2006)
Bermuda (2015)
Brazilija (2010)
Danska (2010)
Finska (sprejeto, vendar še ni v veljavi)
Francija(2013)
Gibraltar (2014)
Guernsey (2016)
Irska (2016)
Islandija (2006)
Isle of Man (2011)
Izrael (2008)
Jersey (2012)
Južna Afrika (2002)
Kanada (1996)
Kolumbija (2015)
Luksemburg (2015)
Malta (2014)
Mehika (2010)
Nizozemska (2001)
Norveška (2009)
Nova Zelandija (2013)
Pitcairn Islands (2015)
 
Portugalska (2016)
Španija (2005)
Švedska (2003)
Urugvaj(2009)
Velika Britanija(2005)
ZDA (1993)
 
Debate o posvojitvah trenutno potekajo v naslednjih državah:
Čile
Nemčija (skupna posvojitev)
Madžarska
Italija (skupna posvojitev)