Univerzitetni profesorji so tudi po bolonjski prenovi visokega šolstva ostali gospodje. Nekajkrat na teden prestopijo prag predavalnice, pogosto zamujajo, odpovedo predavanje, predstavitve snovi pogosto ne pripravijo sami, kolokvije in pisne izpite jim večinoma sestavljajo in popravljajo asistenti, na nekaterih fakultetah namesto njih celo predavajo in pišejo znanstvene članke, kjer so jih prisiljeni navesti kot soavtorje. V času uradnih ur pogosto niso dosegljivi, nekateri celo predavajo o povsem neažurnih temah. Zgodb je na pretek.
Ob svetovnem dnevu študentov ŠOS opozarja, da slovenski študenti niso zadovoljni s kakovostjo študija. Slednji tudi po bolonjski prenovi še vedno ni življenjsko naravnan in ne daje potrebnih praktičnih izkušenj, "balasta" pa je mnogo preveč. Visokošolski profesorji se "držijo svojih stolčkov" do upokojitve in so praktično nedotakljivi. Za kakovost študija se večina ne meni, zanimajo jih le reference, pisanje člankov in mednarodno priznane publikacije. Najdejo se redke izjeme, kot povsod, a v splošnem je stanje močno zaskrbljujoče.
Brez dvoma bi bila potrebna čimprejšnja uvedba profesorskih mantadov in obveznega strokovnega pedagoškega usposabljanja. Mandat bi na primer trajal pet let, v karieri pa bi posamezen kandidat lahko prejel do največ tri mandate - če bi zadostil vsem merilom kakovosti opravljanja dela. S tem bi bili kandidati za profesure motivirani in bi kakovostnejše opravljali svoje delo, študenti pa bi pridobili potrebno znanje.
Ukrepajmo zdaj!