Predlagam spremembo zakona o pravdnem postopku z namenom povečanja njegove učinkovitosti. Zdajšen sistem, čeprav na papirju zagotavlja pravno varstvo s stopenjskim sodnim sistemom, tega v resnici ne zagotavlja zaradi nezavzetosti in neodgovornosti sodnikov na eni strani in izkoriščanja pravnih lukenj odvetnikov na drugi strani. Procesi trajajo neživljensko dolgo, so neučinkoviti, sodniki na nižjih stopnjah se odločajo nestrokovno, odvetniki pa se že kar rutinsko pritožujejo. Nihče za nič ne odgovarja in sistem brez odgovornosti ne more in ni dober. Prvi predlog je uklinitev trajnega mandata sodnikov. Trajni mandat ni dosegel svojega – avtonomije sodnikov saj smo predvsem v zadnjem času priča izjemnemu vplivu finančnih inštitucij na njihovo delo. Sodniki svoje delo kot kaže ne opravljajo s polno odgovornostjo kar se nekako vidi po spremembah sodb na višjih stopnjah in hkrati s številom tožb, ki so vložene (in izgubljene) na evropskem sodišču, ki popravlja »napake« našega sodnega sistema. Zato kot drugi predlog predlagam uvedbo kazenskega sistema podobnega kot ga imamo za voznike. Vsakič, ko se na višji stopnji ugotovi procesna napaka, ki jo je sodnik na nižji stopnji spregledal (pa je kot strokovnjak pač ne bi smel), ali pa je sodba spremenjena dobi sodnik kazenske točke. Število točk bi moralo biti odvisno od prerekane vrednosti oziroma zahtevnosti primera. Točke bi zastarale recimo v treh letih. Sodnik, ki bi imel triletni seštevek recimo 5 točk bi moral pokriti vse pravdne stroške, ki so jih stranke imele zaradi njegove napake v višjih nivojih. Plačevanje bi mu prenehalo, ko bi mu število točk padlo na recimo 2. V kolikor bi dosegel 10 točk bi se njegova ustreznost preverjala letno. Število točk bi moral vsako leto zmanjšat v naslednjih 5 letih sicer se mu mandat trajno odvzame. Seveda je potrebno hkrati povečati tudi odgovornost odvetnikov. Slednji pri svojem delu vlagajo spise, dopolnitve in ostalo točno na rok čeprav za to ni nobenega razloga. Rezultat tega načina dela je, da nasprotna stran nima časa za ustrezno obdelavo gradiva zaradi česar posledično prihaja do premikanja že določenih rokov obravnav. To povzroča stroške vsem udeležencem, od nasprotne strani pa do sodišča, ki mora ponovno razporejati obravnave. Tretji del predloga sprememb je, da se uzakonita in vedno določita dva roka in sicer: rok do kdaj morajo odvetniki vložiti/predložiti/predati dokumentacijo in rok razprave. Pedlagam, da praviloma mora od vložitve do razprave miniti enak čas kot do vložitve. Vsakršna kršitev dogovorjenega se mora sankcionirati. Odvetnike je potrebno sankcionirati tudi vedno kadar se vlagajo pritožbe zgolj in samo zato, ker se pravno lahko čeprav se v naprej ve, da pritožbe ne bodo imele učinka. Hkrati se uvede podobno kot za sodnike tudi za odvetnike kaznovanje s kazenskimi točkami in sicer odvetnik dobi kazenske točke vedno kadar je odločitev višje inštance enaka tisti na katere sodbo se pritožuje. Število točk je odvisno od prerekane vrednosti oziroma zahtevnosti primera. V primeru, da nek primer pride na EU sodišče in tam dobi drugačen epilog kot je bil na naših sodiščih stroške tega procesa plačaju vsi vpleteni sodniki, katerih sodba se je od EU sodbe razlikovala in odvetniki/tožilci, ki so s svojim delom onemogočili ustrezno in pravično odločitev na naših sodiščih. Vse kazenske točke se poračunajo ob pravnomočnosti sodbe bodisi doma ali na EU sodiščih. Obe spremembi skupaj bi vrnile zaupanje v sodstvo in hkrati zmanjšale procesne »napake«, ki jih namerno (ker je tako lažje, saj tako ali tako pride do pritožbe ene ali druge strani) ali nenamerno naredijo sodniki in skrajšale čase sodnih procesov saj odvetniki ne bi vlagali toliko pritožb. Slej kot prej bi se namreč zgodilo, da se sodbe na višjih nivojih ne bi več razlikovale od sodb na nižjih nivojih, saj bi tako sodniki kot tudi odvetniki, svoje delo opravili kot je potrebno in skladno z veljavno zakonodajo zato potreb za vlaganje pritožb vsaj v večini primerov več ne bi bilo. Sodišča bi imela manj dela, ki pa bi bilo opravljeno veliko kvalitetneje.