Pozdravljeni,
Predlog spremembe 189. člen Družinskega zakonika oz. njegove uporabe.


 
(1) Polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. 
 
Razlogi za spremembo:
1. Starš je svojega otroka dolžan preživljati do dopolnjenega 18. leta starosti, če se šola pa najkasneje do 26. leta starosti. Torej, otrok lahko na koncu dalj časa preživlja svojega starša kot je on njega.
2. Nujna je omejitev višina plačila glede na plačo npr. 10 % dohodkov. Zdajšnja določila zakona "po svojih zmožnosti" namreč pomeni, da je nekdo z 800 EUR neto plače zmožen plačevati npr. 300 EUR za svojega starša, torej mu ostane le malo za lastno preživetje in lastne otroke.
3. Po tem zakonu imajo do dostojnega življenja prednost zavezančevi starši in ne njegovi otroci. 
4. Torej po tem zakonu otroci plačujejo nezmožnost ali načrtno nesposobnost staršev, da nimajo dovolj za svoje preživetje.
5. Poleg spremembe tega zakona pa bi morala bbiti tudi omejitev izbire doma za ostarele, saj tisti starš, ki nima dovolj sredstev, da si dom tudi plača ne more in ne bi  smel izbirati doma, saj vemo, da so cene doma zelo različne. Torej od nekje 700 EUR do 1.500 EUR. Torej nekdo ki ima penzijo 500 EUR si ne more izbrati doma za 1.500 EUR, da potem otrok do svoje zmožnosti plačuje preostanek. Ta omejitev je nujna, saj si tudi otrok ni moral v svoji mladosti izbirati kje bo živel, da bo imel npr. svojo sobo in ne nazadnje tudi ne vpliva na to kako je starš skrbel zanj.
6. Problem tega zakona je tudi, da se pri sposobnosti koliko je zavezanec sposoben preživljati svojega starša upošteva tudi dohodek otrokovega partnerja, kar posledično pomeni, da se dolžnost preživljanja starša posredno prelevi tudi na zavezančevega partnerja.
7. Tudi zavezanec za plačilo ne more živeti preko svojih zmožnosti, torej če si lahko privošči dvosobno stanovanje ne more od tretjega zahtevati naj mu doplačuje za bolj luksuzno nepremičnino oz. življenje.
8. V kolikor ima upravičenec (starš) na voljo nepremičnine oz. drugo premoženje, bi morala država  (CSD) zahtevati, da se za plačilo institucionalnega varstva najprej porabijo privarčevana oz. ustvarjena sredstva, šele potem bi lahko omejeno plačilo padlo na zavezance. V nasprotnem primeru lahko upravičenec proda nepremičnino in denar obdrži zase, zavezanci pa mu morajo doplačevati dom. 
Problem tega zakona ni pri normalnih družinah, saj pri normalnih starših ne bo nikoli problem razumevanja svojega otroka ter posledično tudi njegove denarne zmožnosti. Vsak normalen starš bo svojim otrokom pomagal in se zanje žrtvoval, ne pa da bi pričakoval, da bo v težak položaj pahnil svojega otroka. In takemu staršu tudi otrok ne bo nikoli odrekel pomoči. Problem tega zakona je, da je na strani staršev, ki načrtno ali pa nenačrtno škodujejo svojemu ortroku. Torej starš, ki je alkoholik, odvisen od zdravil ali drugih snovi, mentalno bolan, ali pa načrtno zloben, se po tem zakonu oz. pri uporabi tega zakona dovoljuje, da si ne glede na svoje zmožnosti izbere luksuzno namestitev v institucionalnem varstvu. 
Pri pisanju zakona oz. pravilnika za njegovo uporabo bi se morali pisci le-tega postaviti tudi v kožo zavezanca za plačilo, in da življenje ni samo črno belo, in da ni samo dobrih staršev, ampak da obsatajajo tudi slabi. Še enkrat zakon oz. njegova uporaba pri razumnih starših ni problem, pri nerazumnih pa lahko zavezancu za plačilo pošteno otežijo njegovo življenje in življenje njegovih najbližjih (otrok in zakonca).
Lep pozdrav,