Predlagam, da se določi poseben pogoj, pod katerim lahko podjetja, ki se ukarjajo z namensko dejavnostjo, prodajajo storitve ali blago, ki ni v sklopu le-te. 
1. primer: Pošta naj bi prvenstveno vršila poštne storitve. Ker ob tem prodaja vse od srečk do predplačniških kartic za telefonijo, igrač, sveč... mora uporabnik ki je npr. prišel prevzeti pošiljko čakati vse, ki pred njim plačujejo položnice, kupujejo igrače...
2. primer: Bencinska črpalka. Natočil si gorivo, plačal bi in odpeljal. Čakaš v vrsti ker pred teboj nekomu strežejo tople sendviče, izbira pornografske kasete, plačuje loterijski listek...
Razlaga: Uporabnik je pri tovrstni storitvi prisiljen v uporabo lokacije. Priporočene pošiljke ne more prevzeti ali oddati v konkurenčni poslovalnici. Goriva v vozilo ne more natočiti drugje kot na črpalki.
V kolikor želi tovrstni ponudnik v dejavnost dodati ponudbo ostalih produktov in storitev, naj za to ima odprta posebna okenca, ali pa naj ima uporabnik, ki želi le osnovno storitev, prednost pred ostalimi. Ne pa, da ob sedmih okencih delata dva in oba sta univerzalna. 
Ker v kolikor se to zakonsko ne omeji, bodo kmalu loto in vplačila položnic izvajali na okencih občine, javne uprave in cestninskih postajah.