Vsi se strinjamo, da so živali živa, čuteča bitja in ne neživi predmeti, kot npr. mobitel, računalnik ali avto. Ker se živali zaradi  trenutne terminologije (in seveda ostalih dejavnikov) dojema kot  lastnino, ki jo lahko po odrabi zavržemo, prihaja do kršitev pravic  živali, ki niso zanemarljivo redke. Zato predlagam, da se v zakonodaji, ki obravnava dolžnosti in pravice imetnikov hišnih ljubljenčkov, zamenja termin »lastnik/lastnica živali« z »zakoniti zastopnik/zastopnica živali«, s »skrbnik/skrbnica živali« ali pa kakim drugim ustreznejšim terminom, ki ne izraža lastnine. Žival namreč ne bi smela biti naša samoumevna lastnina, temveč naš oskrbovanec, do katerega imamo prav tak spoštljiv in ljubeč odnos, kakršnega bi imeli do svojih otrok.