Predlagam, da bi se višina zneska za preživljanje otrok zakonsko predpisala in usklajevala z rastjo življenjskih potrebščin, ter, da bi se tako določen znesek nakazovalo na otrokov račun pri banki.
 
Trenutno preživnino poljubno določajo sodniki, glede na njihove predstave o tem, koliko naj bi otroci potrebovali za normalno življenje oz. kolikšne so otrokove potrebe. Nerazumljivo je, da se isti sodniki obračajo na strokovnjake in sledijo njihovemu mnenju glede dodelitve otrok v skrbništvo, glede višine zneska za preživljanje pa ne potrebujejo nobenih mnenj strokovnjakov. Pa ima država izračunano kje je prag revščine in tudi to, koliko so otrokove potrebe, saj rejniki za otroke v rejništvu brez lastnih dohodkov prejemajo od države znesek za preživljanje. Poleg tega imamo tudi uradne izračune statističnega urada in šolskega ministrstva koliko naj bi nas otroci v različnih obdobjih stali. Zato je še bolj nerazumljivo, zakaj se ne more zakonsko urediti višine prispevka za preživljanje, ki ga mora preživninski zavezanec plačevati skrbniku otrok.
Zaradi višine t.i. preživnine se bijejo boji na sodiščih. To, da je vedno višina zahtevane preživnine previsoka, je posledica vedenja ženske populacije, da je verjetnost, da ne bi dobile otrok v vzgojo in varovanje tako rekoč nična. Verjemite, da če bi bile v dvomih glede izida boja za skrbništvo in bi jim visel Damoklejev meč nad vratom glede višine preživnine, ki bi jo morale plačevati, če ne bi dobile skrbništva, ne bi zahtevale toliko.
Poleg višine preživnine je sporno tudi to, da jo je nujno nakazovati na račun skrbnika. Otroci velikokrat sploh ne vedo, da jim drugi starš plačuje preživnino. Posledično otroci sklepajo, da jih je starš, kateremu niso zaupani v varstvo in vzgojo in imajo z njim stike samo kot je in ko je ljubo skrbnici/ku, zapustil brez vsega.
 
Z zakonsko predpisano višino in obvezo nakazovanja preživnine na otrokov račun bi rešili več težav:
 
1.) vsi otroci bi imeli enake začetne pogoje ( noben otrok v tej državi ne rabi več kot drugi za osnovno življenje). Če pa mu lahko starša omogočita višji standard, je to njuna stvar,
2.) sporov okrog višine preživnine ne bi bilo. Kot tudi ne opeharjenosti nobene od strank v postopku,
3.) višina preživnine ima tudi vpliv na frekvenco stikov. Višja kot je, manj je stikov in obratno, nižja kot je, več je stikov. Razlog tiči v tem, da se otroke pošilja k drugemu staršu z namenom, da naj otroci izsilijo nakupe raznih dobrin,
4.) otrok s 15. letom starosti že razume in zna delati z denarjem. Torej, naj svoj denar prejema na svoj račun pri banki. Nobene težave ne vidim v tem, ker je lahko njegov skrbnik pooblaščen na takšnem računu. Zakaj otrok ne sme vedeti koliko preživnine prejema njegov skrbnik zanj in kaj s tem denarjem počne?
5.) odnos med otrokom in plačnikom preživnine bi bil absolutno boljši. V otrokovih očeh, bi tudi "izgubljeni" starš bil tisti, ki skrbi zanj,
6.) znesek preživnine, ki bi bil zakonsko predpisan bi pomenil tudi varnost za otroka. Ne glede na zaposlenost ali nezaposlenost plačnika preživnine bi jo otrok moral dobiti. Konec bi bilo s stalnimi boji na sodiščih vsakič, ko nekdo misli, da drug zmore plačevati več.