Predlagam:
v nekaj 10 letih se je v šolstvu spremenilo veliko. Na eni strani odnos do učitelja oziroma ustvarjanje zakonskega mehanizma s katerim je dobesodno mogoče njegovo avtonomnost, avtoriteto, kredibilnost ... zrušiti oziorma izničiti do mere, ko postaja vprašanje ali s takim odnosom že posegamo v njegovo osebnostno dostojanstvo (vsekakor s tem vplivamo na kvaliteto pouka), na drugi strani pa s tem, ko je otroku omogočeno, da med poukom lahko nesankcionirano počne že skoraj vse kar s poukom ni povezano samo za to, ker nekje piše da IMA PRAVICO DO POUKA, kršimo pravico do pouka tistim, ki si ga kavalitetnega želijo. Torej od kod do kod pravica ali nepravica nekoga do dobrega pouka?
Poznam rešitev: dajmo možnost šoli, da v primeru "pretiranega" motenja pouka lahko problematičnega otroka dejansko odstrani iz razreda, s čemer omogoči drugim učencem pouk bolj kvaliteten, hkrati pa bi to omogočilo učiteljem vnovično uveljavljanje vsega tistega, kar smo mu nekoč že pripisovali - ugled.
O teh stvareh se pogovarjamo že več kot 20 let, pa vendar nihče v tej zvezi nima dovolj "jajc" da bi nekaj v tej zvezi ukrenil. Je pa vedno tako, dokler nekdo sredi pouka ne udari otroka pravih staršev, se ne bo zgodilo nič, ko bo, potem bo prišla tudi volja do sprememb. V ZDA poznajo celo sistem suspenza ... mogoče preveč skrajno, pa vendar bi se lahko našla tudi milejša oblika.
Pred cca. 10 leti je dr. Zver, minister za šolstvo, tega ne bom pozabil, govoril, učiteljem je treba vrniti ugled itd. A ni naredil ničesar, kakor ni naredil ničesar naslednji minister in naslednji - to je RS. In tudi moj predlog bo ponovno ostal le predlog.
 
Lp