Moje predlog je sledeč: - področje vseh socialnih transferjev in olajšav mora biti urejeno tako, da ima (zdrava, drugo so invalidi) oseba, ki ne dela, nižje prejemke, kot če bi delala za minimalno plačo.  Zakaj to predlagam? Ker sem v zadnjem času po televiziji in v časopisih zasledila več zgodb o tem, kar sem verjela, da ne more obstajati. In sicer je šla ena zgodba takole:  Mlad par, oba brez službe in z dvema majhnima otrokoma. Priznala sta, da si želita službe in jo iščeta. Ter da jo bosta sprejela kljub temu, da vkolikor službo dobili zgolj eden izmed niju in to za minimalmo plačo, bodo konec meseca na slabšem. Namreč sedaj prejemata: subvencionirano najemnino (živita v socialnem stanovanju), vrtec minimalni znesek, najvišji otroški dodatki, plačano zdravstveno zavarovanje, socialno podporo. In poteš še enkratna nakazila. Priznala sta, da s tem NORMALNO preživita mesec. Da ni bogatije, ampak da lačni tudi niso.  Mislim, da je to velika anomalija, ki jo prenekateri izkorišča. Zdrav človek, sposoben za delo, mora biti motiviran, da si delo najde. Kako bo motiviran, če bo finančno na slabšem?