V sedaj veljavnem Zakonu o kazenskem postopku je opredeljeno, da lahko oseba v zameno za nižjo kazen prizna krivdo. Ni pa opredeljeno, da bi se lahko tožilec za nižjo kazen ali celo opustitev pregona za kakšno kaznivo dejanje pogajal z osumljencem v smislu, da razkrije celotno organizirano družbo, ki se ukvarja s kaznivim dejanjem.
Povzeto po www.fvv.um.si/dv2011/zbornik/gospodarski_kriminal_organizirani_krimina...
Plea bargain je široko uporabljen kazensko-procesni institut ameriškega pravosodja, v okviru katerega se tožilec dogovori z obdolžencem glede kaznivega dejanja in kazni zanj, v zameno za obdolženčevo priznanje. Ameriško ustavno sodišče (v Santobello v. New York, 404 U.S. 260, 1971) ga je opredelilo kot poglavito komponento pravosodne administracije. V ZDA naj bi kar devetdeset procentov kazenskih zadev rešili ravno z uporabo omenjenega instituta.
Black’s law Dictionary (1999) podaja sledečo definicjo pri terminu plea bargain: „Pogajani dogovor med tožilcem in obdolžencem, na katerem obdolženi prizna krivdo za milejše kaznivo dejanje ali na eno izmed večih očitanih kaznivih dejanj, v zameno za ugodnost tožilca – običajno nižja kazen, ali odpustitev pregona zoper druga kazniva dejanja.“ Sprack (2006) razlaga, da pod pojmom plea bargain razumemo štiri pojavne oblike:  dogovor med sodnikom in obdolžencom, da v kolikor ta prizna vsa ali nekatera kazniva dejanja v obtožnici, bo sodnik izrekel (oziroma ne bo izrekel) določeno kazen možnost tožilstva da, v kolikor obdolženec prizna nekatera kazniva dejanja, ne vključi novih ali hujših kaznivih dejanj v obtožnico, ali pa od sodnika zahteva nižjo kazen (ne pride v poštev v Angleškem sistemu)  strinjanje tožilstva z obrambo, da bo sprejelo krivdno priznanje za lažje kaznivo dejanje in ne bo zahtevalo pregona za težje kaznivo dejanje  zagotovitev tožilstva, da ne bo zasledovalo enega ali večih kaznivih dejanj v obtožnici, če obdolženec prizna preostala kazniva dejanja Gre torej za različne oblike barantanja tožilstva z obdolžencem kazivega dejanja. Večja kot so pooblastila tožilstva (oziroma zaupanje v tožilstvo), širše dogovore lahko to sklene z obdolžencem. Plea bargain postopek je prvotno namenjen skrajševanju sodnih zaostankov in s tem razbremenitvi sodnega sistema v državi. Namesto, da se sodni sistem ukvarja in preobremenjuje z vsako banalno zadevo v kateri se izrekajo po par mesečne zaporne kazni, se lahko osredotoči na državi pomembnejše zadeve, saj bo večina lažjih primerov rešena z dogovorom tožilca z obdolžencem.
Sekundarni namen, ki ga z metodo plea bargain lahko dosežemo pa je pogajanje z obdolžencem v zameno za njegovo pomoč ali pričanje proti drugih storilcem hujših kaznivih dejanj. Gre za pritegnitev udeleženih obdolžencev (torej tistih, ki so na kakršenkoli način sodelovali v organizirani kriminalni aktivnosti) kaznivih dejanj kot sodelujočih prič, s pomočjo (v obliki priskrbljenja dokazov ali v obliki pričanja na sodišču) katerih se razkrije kriminalna dejavnost večjih razsežnosti.
Takšno pogajanje med tožilcem in kolaborajočim obdolžencem kaznivega dejanja lahko pomaga državi do najbolj skritih storilcev težko dokazljivih kaznivih dejanj (vodje kriminalnih združb in gospodarsko-kriminalnih organizacij, ki jim bo brez pomoči notranjega sodelavca izredno težko karkoli dokazati). Pri plea bargain postopku torej lahko ločimo pogajanje za priznanje obdolženca (torej prvotni namen postopka) in pogajanje za sodelovanje obdolženca, ki se mu v zameno za pomoč lahko kazen bistveno zniža ali pa celo odpusti pregon (drugotni namen postopka). Država je namreč bistveno bolj zainteresirana preganjati hujše oblike kriminala in obsoditi storilce težje dokazljivih kaznivih dejanj (organiziran in gospodarski kriminal). V javnem interesu je zato odpustiti pregon ali bistveno zmanjšati kazen storilcu milejšega kaznivega dejanja, če bomo zato v zameno dobili njegovo pomoč pri dokazovanju kaznivih dejanj prej omenjenim storilcev. Žal se institutu plea bargain kontinentalo kazensko pravo na vse pretege izogiba. Med temeljnimi argumenti se pogosto navaja spoštovanje pravice do poštenega sojenja in domneve nedolžnosti. Pravica do poštenega sojenja vključuje tudi pravico do sojenja v razumnem roku, katero pa Slovenija s svojimi dolgotrajnimi sodnimi postopki le podpovprečno zagotavlja. Ni mi treba posebej opozarjati, da z zamudnim načinom sojenja, tako zelo opevana specialna prevencija popolnoma izgubi svoj smisel. Glede domneve nedolžnosti pa sem mnenja, da jo bistveno bolj krši postopek kaznovalnega naloga. Seveda pa je potrebno zagotoviti zakonsko predpisane pogoje in postopek po katerem bi pogajanje med tožilcem in obdolžencem potekalo. Nujni zakonski pogoji bi morali biti sledeči: a) utemeljen sum, da je obdolženi izvršil kaznivo dejanje; b) pravni pouk s katerim se obdolžencu predstavi odpoved pravic in posledice, ki ga bo zanj imelo dano priznanje oziroma sklenjen dogovor; c) priznanje oziroma sklenjen dogovor obdolženca mora biti voljno, svobodno in pisno izraženo ali zvočno zabeleženo; d) obdolžencu mora biti predstavljena ponudba tožilstva, na kateri je natančno zapisano za katero kaznivo dejanje se bo preganjal in kakšno kazen bo tožilstvo zahtevalo, oziroma za katero kaznivo dejanje se mu bo pregon odpustil v zameno za sodelovanje; e) tožilec bo moral očitano kaznivo dejanje obrazložiti; f) pri podaji priznanja in pri pogajanju mora biti vse čas prisoten zagovornik.
Potrebno je upoštevati, da je organizirani in gospodarski kriminal praktično nemogoče učinkovito kazensko preganjati brez sodelujočih notranjih akterjev - pogosto storilci milejših in manj nevarnih kaznivih dejanj, ki bodo tožilcu, v zameno za odpustitev pregona, pripravljeni pomagati zbirati dokaze in pričati na sodišču.
Medtem ko lahko za skrajševanje kazenskih postopkov uporabljamo številne druge izbirne mehanizme (Bošnjak, 2006) pa je plea bargain edini, ki nam omogoča tak način sodelovanja tožilca z obdolžencem.
Novela ZKP-K (Kovačič, 2010), ki se nanaša na skrajševanje kazenskih postopkov, ne predvideva dogovorov tožilstva z udeleženci kaznivih dejanjih, katerim bi se odpustila ali zmanjšala kazen v zameno za njihovo pomoč in sodelovanje pri pregonu storilcev težjih kaznivih dejanj. Temeljne karakteristike gospodarskega kriminala z vidika kazenskega pregona so njegova kompleksnost, skritost in težka dokazljivost. Klasično preiskovanje gospodarskega kriminala bo pogosto oteženo. Zbiranje dokazov zoper gospodarska kazniva dejanje je pogosto izredno težavno (v primeru Vegrad je recimo kar čez noč »izginila« ogromna količina listin). Pregon takih kaznivih dejanj se mora zato prilagoditi. Pri organiziranemu kriminalu se pogosto uporabljajo notranji tajni policijski sodelavci (Dobovšek, 1997) ali pa kar policisti, preko katerih se pridobi dokaze in notranje informacije o strukturi organizacije in o njenih vodilnih članih. Pri gospodarskem kriminalu je taka oblika notranjega delovanja policije pogosto manj uspešna. Storilci takih kaznivih dejanj so pogosto visoko izobraženi strokovnjaki s poznavanjem prava, ekonomije in gospodarske strukture. Njihovemu krogu se je težko priključiti, običajno pa delujejo sami ali v navezi s strogo izbranim sodelavcem. Tisti, ki o njihovi prepovedani aktivnosti kaj vedo, so ponavadi na njihovi »plačilni listi« ali pa celo udeleženci-pomočniki pri kaznivih dejanjih. Ravno slednji pa so za organe pregona najbolj zanimivi. To so pogosto računovodje ali nižje zaposleni posamezniki v gospodarski organizaciji, ki ne bodo pripravljeni tvegati svoje svobode v zameno za ščitenje višjih oseb v gospodarstvu (za razliko od organiziranega kriminala, ki temelji na lojalnosti in kjer obenem obstaja tudi velik strah kolaborantov pred povračilnimi ukrepi kriminalne organizacije zoper njih, v kolikor bi se odločili za sodelovanje z organi pregona). Ravno do teh oseb, ki so sicer pogosto samostojni storilci »milejšega« kaznivega dejanja, mora priti tožilstvo in ob ustrezno zakonsko urejenem postopku (Šepec, 2010) pogajanja z njimi, le tem predstaviti bonitete sodelovanja s tožilstvom (predvsem v smislu izognitvi kazenskega pregona in posledic, ki lahko nastanejo v njegovem okviru). Pomoč takih kolaborantov bo tožilstvu bistveno pripomoglo k uspešnemu pregonu gospodarskega kriminala in v končni fazi do obsodilne sodbe.