Kot državljan Republike Slovenije, davkoplačevalec in žrtev skorumpiranega sodnega sistema predlagam ukinitev trajnega sodniškega mandata in sodniške imunitete. Pri tem bi bilo nujno potrebno spremeniti 129. člen Ustave RS, ki določa, da je funkcija sodnika trajna, ter 134. člen Ustave RS, ki omogoča imuniteto sodnikov.
Razlogi za ukinitev trajnega sodniškega mandata so naslednji:
 - Trajni sodniški mandat skupaj s sodniško negativno neodvisnostjo, zmanjšuje odgovornost sodnikov do njihovega dela in povečuje pravosodni kriminal in korupcijo v pravosodju. 
- Sodniki (največ med njimi je sodnic) za svoja za navadne državljane škodljiva ravnanja kazensko in materialno ne odgovarjajo, ker jih ščiti trajni sodniški mandat. Doslej še noben sodnik s svojega položaja ni bil razrešen kljub nedvoumnim kršitvam človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih je s svojim ravnanjem povzročil.
- Številne zlorabe trajnega sodniškega mandata daleč prekašajo koristnost le tega, češ da so z njim sodniki zaščiteni pred političnimi pritiski. To je zelo enostranko in ne preveč pametno gledišče marsikakšnega pravnika.
- Ker ima Slovenija do določene mere skorumpirane in pa sodnike brez hrbtenice, ki se podjarmljajo interesom določenih ljudi, zlasti lokalnih mogotcev, ki predstavljajo največji problem v državi (večjega od kakšnih spornih centralnih politikov), dejansko trajni sodniški mandat ne deluje v smeri zaščite sodnikov, ampak v smeri s pravosodjem koruptivno povezanih lokalnih posameznikov. Ravno zato je trajni sodniški mandat nekaj najbolj gnilega, kar lahko slovenska zakonodaja ima, in to celo, katastrofalno, v svoji ustavi.
- Moramo vedeti, da se na sodnike lahko veliko bolj učinkovito pritisne, če kakšni lokalni mogotci zagrozijo sodnikom z odpustitvijo njihovih sorodnikov, lokalni politiki s sprejetjem kakšnih aktov, ki bi prizadeli njih, njihove sorodnike ali prijatelje. Zaradi tega (poleg dejstva, da so nekateri pravosodni delavci dejansko navadni kriminalci, ki si zaslužijo zaporne kazni, vsekakor pa odstranitev iz pravosodja) pravosodni delavci raje zlorabijo trajni sodniški mandat in svojega dela ne opravijo in tako praktično koristijo z njimi povezanimi osebami. Tako trajni sodniški mandat praktično ščiti prek sodnikov močne vplivne kriminalce, sploh iz gospodarske in lokalnopolitične sfere.
- Trajni sodniški mandat je možno nadomestiti s posebno komisijo (s pristojnostmi, ne kakšno brezzobo), ki bi odločala o spornosti kakšnih sodnikov in bi imela možnost tudi revidiranja sodniških odločitev. Na podlagi revizije, v kolikor bi se ugotovilo, da je kakšen sodnik problematičen, bi se mu dodelilo sankcije, bodisi zmanjšanje plače, premestitev na njegove stroške (dnevnega potovanja) na drugo sodišče, degradacija delovnega mesta, pa tudi odstranitev iz pravosodja. V komisiji ne bi smeli sodelovati zgolj sodniki, temveč tudi drugi, predvsem predstavniki civilne družbe, tudi kakšni politiki, pravni strokovnjaki in podobno, nikakor pa ne samo pravni poklici, ker so le ti prevelike vrane, seveda pa tudi pravniki in sodniki, tožilci, sploh pri reviziji postopkov. Moramo vedeti, da se največ pravosodnega kriminala in korupcije skriva v vsebini sodniških odločitev, ki si jih nihče ne upa pogledati in poseči vanje. To nepošteni in kriminalni sodniki zelo vedo in to pomanjkljivost (ki je prav tako zapisana v izrazito pomanjkljivi slovenski ustavi (in pa v zakonu o sodiščih), torej že dva člena le te sta porazno slaba) s pridom uporabljajo oziroma zlorabljajo - nekateri sodniki so dejansko prvovrstni moralni nizkotneži, ki močno zlorabljajo zakonodajo.
- Trajni sodniški mandat je zelo hud problem slovenske ustave. Slovenska ustava je zaradi njega postala praktično zaščitnica nepravnosti slovenske države, zaradi česar je sama sebi kontradiktorna. Slovenska ustava na žalost stvari dojema tako, kot da bi živeli v optimalni družbi, zato tudi je tako pomanjkljiva, saj pozablja na možnosti zlorabe le te. Določilo o trajnem sodniškem mandatu se močno zlorablja, kot tudi nekatera druga določila. Prav tako se nam zdi izrazito neumno, da nekateri niso za spremembo ustave, kljub temu, da je ta nastala ob začetku slovenske države, ko se še ni vedelo, ali je pomanjkljiva. Sedaj, ko se pa vidi, da je skoraj kot ementalec, pa kljub temu nihče ne urgira. Na ta način se Slovenija ne more razvijati.
- Pravosodje se je v Sloveniji imelo možnost pokazati in dokazati. Pokazalo se je, dokazalo se pa ni. Pokazalo se je v slabi luči, kot izrazito neučinkovito, v določenih segmentih tudi gnezdišče korupcije. Kljub zadostnem času za ureditev razmer, se je dokazalo kot nesposobno opravljati svoje poslanstvo in na žalost tudi, da je močno nagnjeno h koruptivnim navezam. Slovensko pravosodje je postalo slovenska sramota, ki ovira pravno državo in kot pijavka srka denar iz državnega proračuna. Slovenija mora zaradi neučinkovitosti pravosodja sprejemati celo abolicijo, da ne bi vsa sramota slovenskega pravosodja prišla še bolj do izraza. Kriminalce znotraj pravosodja se ščiti. To počne tudi sedanja politična oblast, ko je skoraj v popolnosti neagilna glede nepravilnosti v pravosodju. 
- Politični botri ščitijo nečednosti v pravosodju, verjetno bo kdaj pravosodje v zameno zaščitilo politične botre, pravna država pa umira, če že ni v celoti umrla (v nekaterih krajih, kjer so pravosodni organi gnezdišča korupcije, je). Slovenska politika očitno ni sposobna odstraniti niti ene glavnih ovir, ki omogoča vse to. To pa je trajni sodniški mandat, ki se zlorablja, pri čemer prihaja do tvorbe kastnega sistema (nadrejenih kast). 
- Slovenska ustava je izrazito kontradiktorna. Sploh 14. člen ustave je nekompatibilen z nekaterimi drugimi členi le te. Morda bi bilo dobro, da Slovenija, če se ne znebi slabih členov ustave premisli o ukinitvi 14. - ega člena, ki je očitno čista laž. Enakosti pred zakonom v tej državi namreč ni. Člen ustave, ki zagotavlja trajni sodniški mandat je namreč v neskladju s 14. členom te iste ustave. 
- Sodniki so edina priviligirana skupina javnih uslužbencev, ki lahko sama sebi prisodi višino plače in plačilni razred. V času gospodarske krize so si namreč sodniki, ki jih je manj kot odstotek vseh javnih uslužbencev, z izsiljevanjem (t.i. sodniško stavko) in tožbami proti Republiki Sloveniji (t.j. proti vsem davkoplačevalcem) priborili uvrstitev v višji plačilni razred in s tem višjo plačo. Preostali javni uslužbenci pa so morali sprejeti za en plačilni razred nižjo plačo.
Rešitev tega problema:
- Ukiniti je potrebno trajni sodniški mandat s spremembo 129. člena Ustave RS. Prevetriti je potrebno še izvolitev sodnikov s spremembo 130. člena Ustave RS. Nove sodnike bi morali na začetku njihove dobe imenovati le za en mandat (štiri leta). Po treh in pol oddelanih letih bi morali preveriti njihovo uspešnost. V primeru, da bi bilo čez delo tistih sodnikov preveč pritožb, bi se jim ne podaljšalo mandata. V nasprotnem bi se jim podaljšal mandat še za nadaljnja štiri leta.
- Omogočiti je potrebno večji civilni nadzor nad delom sodnikov in sodnic. Sistem nadzorstvene pritožbe namreč ni uspešen, ker nadzorstveno pritožbo obravnavajo predsedniki sodišč, ki pa potem zaščitijo svoje kolege sodnike in zavrnejo nadzorstveno pritožbo kot neutemeljeno.
- Potrebno je uvesti civilno poroto v kazenskih in civilnih zadevah po dobrem zgledu Združenih držav Amerike. S tem bi omogočili bolj pravično in pošteno sojenje. Zadnja odločilna beseda ne bi bila več v rokah enega sodnika, temveč porote. Zaradi tega bi bilo potrebno spremeniti 128. člen Ustave RS.
- Razrešitev sodnikov na predlog sodnega sveta, kot jo sedaj ureja 132. člen Ustave RS, je tudi problematična, ker bo sodni svet vedno zaščitil člane svojega ceha in s tem do predloga sploh ne bo prišlo. Neustrezno je tudi, da šele v primeru naklepno storjenega kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, ugotovljenega s pravnomočno sodno odločbo, državni zbor sodnika razreši. Predlagam spremembo 132. člena v smeri, da predlog za razrešitev sodnika poda civilna družba, ki bi bedela nad delom sodnikov. Državni zbor pa bi moral sodnike razrešiti že ob sumu storitve kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije. V primeru, da bi se s pravnomočno odločbo ugotovilo, da sodniki niso storili kaznivega dejanja z zlorabo sodne funkcije, bi se jih ponovno imenovalo za položaj, s katerega so bili razrešeni.
- Ukiniti bi morali imuniteto sodnikov s spremembo 134. člena Ustave RS. Ta člen je namreč v nasprotju s 14. členom Ustave RS, ki pravi, da smo pred zakonom vsi enaki. Vsakega navadnega državljana je mogoče klicati na odgovornost za svoja dejanja, samo sodnikov ni mogoče. Sodniki bi morali biti priprti ali bi moral biti zoper njih sprožen kazenski in odškodninski postopek, če so osumljeni kaznivega dejanja pri opravljanju sodniške funkcije.