Predlagam, da se omogoči strankam v prekrškovnih in sodnih postopkih izvedbe dokazov z uporabo poligrafa. Trenutno je uporaba poligrafa mogoča samo v predkazenskem postopku s predhodnim pisnim soglasjem preiskovanca. Sodna praksa Vrhovnega sodišča je do uporabe dokaza s poligrafom odklonilna, ker naj bi dopustitev takega dokaza pomenila pritisk na priče, ki na tak dokaz ne bi pristale. Tako argumentiranje je prazno, saj je povsem enaka situacija glede pravice do molka. Uporabljena pravica do molka se ne more in ne sme razlagati v škodo obdolženca.
V ameriški zvezni državi Indiana morajo bodoči policisti opraviti poligrafsko testiranje. V državi, ki je zgled varovanja človekovih pravic z odločbami vrhovnega sodišča, tako postopanje ni sporno. Policist tako lahko postane le oseba, ki prestane poligrafsko testiranje z vprašanji, pomembnimi za opravljanje službe oboroženega policista. Postati policist očitno ni osnovna človekova pravica, varnost državljanov je pomembnejša, kakor pravica do svobodne izbire poklica oboroženega policista, ki služi državljanom in skladno z zakonom uporabi silo zoper posameznike, ko je to upravičeno in potrebno, .
V praksi pri nas (pre)pogosto prihaja do opiranja odločb in sodb na izjave posameznih prič, katerim se organ (sodišče) odloči verjeti, kar običajno podkrepi s floskulami o poklonitvi vere in boljšemu ujemanju z drugimi zbranimi dokazi. Sam sem na svoji koži okusil, da je sodišče v postopku zahteve za sodno varstvo verjelo policistki, da me je videla telefonirati med vožnjo, čeprav sem predložil izpis operaterja mobilne telefonije, da telefon ni bil v uporabi, da se je nahajal na območju, da imam isto številko že deset let, da nisem v nobeni evidenci prekrškov, predlagal sem tudi svoje zaslišanje z uporabo poligrafa, zaslišanje mojih bližnjih, ki bi povedali, da nikoli ne telefoniram s telefonom, prislonjenim k ušesu, skico poti mojega vozila in policijskega, ki je vozilo nasproti in čeprav priča ni povedala ničesar konkretnega, temveč le abstraktno ugotovitev, kateri predpis naj bi kršil. Vse zaman, ker je sodišče verjelo uradni osebi, ki je na podlagi vpogleda v uradni zaznamek, ki ga je napravila 40 dni po dogodku, na plačilnem nalogu ni bilo opisa spornega ravnanja, temveč le številka člena predpisa, izjavila, da me je videla telefonirati med vožnjo. PP mojih navedb, ko sem poslal obširno obrazložitev dogodka s preverljivimi dokazi, sploh ni preverjala, temveč je bila vloga poslana sodišču brez obrazložitve o preverbi mojih  navedb. Policistka v zaslišanju pred sodnico za prekrške ni povedala niti tega, v kateri roki naj bi držal telefon. Sodišče je verjelo uradni osebi. Plačal sem 120 EUR kazni in še 150 EUR sodne takse. Pobudo za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec zavrnil z obrazložitvijo, da mi je bil omogočen pošten (!!!) postopek, da pod videzom kršitve pravil postopka uveljavljam razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja in zato ne bo vložil zahteve za varstvo zakonitosti. Drugih pravnih sredstvih v prekrškovnih zadevah s plačilnim nalogom ni.
Predlagam, da se dokaz s sodnim izvedencem (ki ga predlaga stranka, izvedenca pa določi sodišče) obravnava enako, kakor dokazi z izvedencem psihiatrom, zdravnikom travmatologom, toksikologom, izvedencem prometne stroke in ostalimi (zapriseženimi) sodnimi izvedenci.
Vnaprejšnje onemogočanje takega dokaza onemnogoča obrambo v primerih, ko stoji izjava stranke v postopku nasproti izjavi priče, ki je uradna oseba. V Združenih državah se pojavlja vedno več primerov, ko imajo stranke srečo, da je dogodek posnet na kameri, ko bi na podlagi izjave uradnih oseb (šerifov) bili obsojeni zaradi upiranja ali napada na uradno osebo, posnetek, ki se na srečo obdolženih nekako najde pa jasno pokaže drugačen potek dogodkov.
Enaka dokazna pravila kot v bagatelnih prekrškovnih zadevah (posledica namesto 60 EUR za priznanje takoj, 270 EUR po neuspešnem sodnem varstvu) se uporabljajo tudi v kazenskih zadevah, kjer so obdolženci lahko (in tudi so) obsojeni na več let zapora.
Moj predlog je, da se omogoči strankam dokazovanje resničnosti svoje izjave z vsakovrstnim izvedencem, tudi z izvedencem za poligrafsko testiranje. Stroške postopka plača stranka, ki v postopku ne uspe. Nepredlaganje takega dokaza ne bi imelo drugačnih posledic, kakor uporabljena pravica do molka. Omogočila pa bi razbremenitev nedolžnih v primerih, ko so edini dokazi proti njim izjave (nezanesljivih, pristranskih) prič.