Predlagam vladi, da sprejme dopolnitev Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Zakon namreč predvideva imenovanje strokovne skupine, ki pripravlja in spremlja izvajanje individualiziranega programa, ne predvideva pa vodje strokovne skupine, niti nikogar, ki bi bil odgovoren za izvajanje programa.  Zato se v praksi dogaja, da so člani strokovne skupine vsi učitelji in svetovalni delavci, vključno z ravnateljem (člani niso kuharice, čistilke in hišnik), starši pa se morajo za vsako prilagoditev posebej pogovarjati z vsakim posameznim učiteljem in strokovnim delavcem. Ni ene osebe, ki bi skrbela za pripravo in izvajanje programa, odgovornost za pripravo in izvajanje programa pa se porazdeli na vse učitelje in strokovne delavce, tako da v končni fazi ni nihče odgovoren za nič.  Zakon tudi predvideva, da se v pripravo individualiziranega programa vključi tudi starše in otroka s posebnimi potrebami, ne predvideva pa kaj narediti v primeru, ko starši in šola ne dosežejo soglasja o individualiziranem programu. Zato se v praksi dogaja, da šola pripravi individualiziran program, ki ne sledi otrokovim potrebam, starši sicer lahko dajo pripombe, ki jih šola sprejme ali pa ne sprejme. Starš ima samo možnost, da podpiše program, ki ga je pripravila šola (tudi če ne ustreza otrokovim potrebam) ali pa otrok nima popolnoma nobenih prilagoditev, ki pa jih nujno potrebuje. Šola ni dolžna upoštevati mnenja strokovnih inštitucij, ki otroka in njegove posebne potrebe dobro poznajo, zato se lahko zgodi, da šola na timske sestanke s strokovnimi inštitucijami ne hodi ali pa da na timski sestanek gre, vendar izsledkov ter informacij, ki jih pridobi od strokovnjakov, v individualiziranem programu ne uporabi. Z vključevanjem zunanjih strokovnjakov v pripravo individualiziranega programa bi rešili tudi problematiko, ko si šola brez soglasja staršev piše zapisnike v katerih zabeleži, da se starši strinjajo s prilagoditvami, čeprav se v resnici ne strinjajo. Taka dokumentacija, kot so zapisniki sestankov s starši ali dokumentacija, ki opisuje mnenja staršev in ni podpisana tudi s strani staršev, ne bi smela biti del uradne šolske dokumentacije.  Tudi sicer se pojavlja problem pri komunikaciji, saj ni nikogar, ki bi bil dolžen odgovarjati na vprašanja ter redno komunicirati s straši, razen v času govorilnih ur, ki pa so enkrat mesečno. Starši takrat ne morejo obiskati vsakega učitelja na šoli. Predlagam, da se uvede vodjo strokovne skupine na šoli (za vsakega otroka posebej), ki ima pristojnosti vodenja skupine, je odgovoren za pripravo in izvajanje individualiziranega programa in je tisti, ki v zvezi s prilagoditvami in izvajanjem programa komunicira s starši, učitelji in strokovnimi službami (tudi izven šole). Dosegljiv mora biti tudi po elektronski pošti ter v razumnem roku odgovarjati na vprašanja staršev. Menim, da uvedba takega vodje ne zahteva nikakršnega dodatnega stroška, saj le ureja razmere in odnose, ki bi pravzaprav morali biti urejeni že sedaj. Z ureditvijo razmer bo dela za starše in za šolo manj kot ga je sedaj, ko so razmere neurejene, izboljšali pa se bodo tudi odnosi. Uvede se možnost, da ko starši in šola ne dosežejo soglasja o pripravi in izvajanju individualiziranega programa, se v strokovno delo vključi tudi Zavod za šolstvo ali katera druga institucija, ki dobro pozna otrokove posebne potrebe (npr. svetovalni center, Pediatrična klinika, inštitut SOČA…). Njihovo mnenje mora biti v individualiziranem programu korektno zastopano. Omenjene inštitucije morajo imeti tudi pristojnost in dolžnost uvedbe inšpekcijskega postopka, ko ugotovijo, da šola ne upošteva strokovnih usmeritev ter jih ne izvaja v korist otroka. Utemeljitev: Otroci s posebnimi potrebami, ki nimajo ustrezno rešenih osnovnih pogojev za uspešno šolanje, so neuspešni, imajo različne psihične, psihosomatske in vedenjske težave, ki na dolgi rok vodijo v neuspešno vključevanje v širše okolje. Cilj vključevanja otrok s posebnimi potrebami v šolanje mora slediti preprosti logiki, ki je tudi ekonomsko upravičena: otrok, ki bo zadovoljen in bo uspešno končal šolanje ter bo v odrasli dobi sposoben poskrbeti zase ter opravljati ustrezen poklic (glede na posebne potrebe), ne bo ekonomsko in socialno breme družbi. Priporočam se za konstruktivne pripombe, komentarje o debilnih otrocih in vzgojno nesposobnih starših, pa prosim prihranite za kakšno gostilniško debato.