Vlada je pred ministrstva postavila nalogo, naj proučijo, za katere poklice je potrebno pripravništvo in v kakšnem obsegu. Z bolonjsko reformo so se študiji podaljšali za eno leto in na marsikaterem programu niti profesorji nimajo več idej, kako bi lahko zapolnili teh pet let z novimi predmeti. Moj predlog je, da se za vse poklice uvede enotno pripravništvo, ki bo del študijskega programa in bo ustrezno akreditirano (po zgledu študija farmacije). Po koncu študija bodo tako magistranti dovolj usposobljeni za samostojno delo in ob enem v času pripravništva zaščiteni s statusom študenta. Pripravništvo bi vodila fakulteta, ki izvaja študijski program, in bi tako omogočila poenotenje delovnih praks bodočih zaposlenih. Fakulteta mora po zagovoru diplome oziroma magisterija dati na trg delovne sile polno usposobljenega človeka, ki bo pripravljen na takojšnjo zaposlitev. V tem trenutku je namreč preveč brezposelnih mladih, ki se kljub dokončanem študiju ne morejo zaposliti, saj niso ustrezno usposobljeni. Na tak način bi se tudi trajanje usposabljanja poenotilo in različni poklici bi si bili bolj enakovredni, kajti v tem trenutku usposabljanje za isto stopnjo izobrazbe za nekatere kadre traja 5, za druge pa 6 let.
Primer: Študij farmacije traja 5 let v kar je vključeno polletno praktično usposabljanje. Po preteku petih let je farmacevt polno usposobljen za delo in se lahko nemudoma zaposli. Študent razrednega pouka ima prav tako 5 let študija in po petih letih mora opraviti še enoletno obvezno prakso, kar skupaj znese 6 let. Praksa lahko po zaključku študija tudi ni na voljo in magistrant mora čakati leto, dve ali pa tudi več, preden postane polno usposobljen za opravljanje svojega poklica. To postavlja študente razrednega pouka in kadre s podobnim programom usposabljanja v neenakovreden položaj v primerjavi z drugimi kadri, ki so po končanem študiju pripravljeni na takojšnjo zaposlitev.