Pri pregledu delovnega osnutka deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije (v nadaljevanju RS) in ob vabilu, da naj pri njej sodeluje širša javnost, predlagam Vladi jasno zastavljanje ciljev in prioritet RS v mednarodnih odnosih. 
To sta : 
Deklaracija naj med viri ogrožanja in varnostnih tveganj za RS opredeli tudi revščino, neenakomeren razvoj, kulturna in verska trenja, ki vodijo v odkrite konflikte med kulturnimi identitetami.  Deklaracija naj določi prihodnji položaj RS v obstoječih sistemih varnosti, to je v NATU in v ZN, in določi, katere konkretne varnostne grožnje lastnim državljanom bo reševala v mednarodni skupnosti. (Primera sta nedemokratični procesi v partnerskih državah kot je Ruska Federacija in nasilni nedržavni akterji kakršen je trenutno ISIL). 
Z EU kot globalno igralko mora Slovenija dosegati svoje gospodarske cilje in se odločiti glede evroobmočja in odnosa do BRICS (dolar, renbini); navkljub EU pa mora doseči geopolitično diverzifikacijo investicij in mednarodne menjave. Na EU naj Slovenija prenese tiste zunanje-politične funkcije, ki zanjo niso vitalne oziroma je njihovo izvajanje drago glede na intenzivnost sodelovanja s posamičnim akterjem. Deklaracija naj našteje funkcije, ki bodo postopno prenešene na EU upoštevajoč dejstvo, da so stalna predstavništva izjema in ne pravilo slovenskega ZP delovanja ter da se slovenske zmožnosti vpliva na mednarodne odločitve zmanjšujejo.    
Prav tako je potrebno v Deklaraciji zapisati, da ima Ministrstvo za zunanje zadeve RS vodilno vlogo pri kreiranju zunanje politike in jasno opredeliti vlogo zunanjepolitičnih instrumentov v odnosu do strategije. 
Ti so:
Pohvalen je napredek glede pojmovanja digitalne diplomacije v predlogu v obravnavi v Državnem zboru 12.11. 2014, ki daje tudi upanje, da bo sprejeta Deklaracija odražala doseženo razumevanje procesov v globalizirani skupnosti, ki sami po sebi zahtevajo resne organizacijske spremembe zunanjepolitičnega sistema RS.