V zadnjem času opažam, da so vsa na novo izdana vozniška dovoljenja narejena podobno kot osebna izkaznica v obliki kartice z manjšo sliko človeka, zaradi česar se mora na vsakih 10 let zaprositi za podaljšanje vozniškega dovoljenja, pred tem pa je vozniško dovoljenje po koncu obdobja voznika začetnika (ki še danes traja do dopolnjenega 21. leta starosti ali pa dveh let po opravljenem vozniškem izpitu) trajalo do dopolnjenega 80. leta starosti, potem pa se je moralo vozniško dovoljenje podaljševati leto za letom, dokler ni postal človek vozniško nesposoben. Problem tega sistema je bil in še je predvsem v tem, da so lahko vozniki opravili vozniški izpit in dejansko svojega znanja cestno prometnih predpisov (CPP) do 80. leta starosti niso in še vedno ne rabijo ponovno dokazovati in ga dopolnjevati v smislu poznavanja različnih novitet v prometu samem, zaradi česar so lahko v bistvu precej nevarni za sam promet.  To bi po drugi strani sedaj lahko bilo bolj možno, saj bi lahko človek na vsakih 20 let, torej za vsako drugo podaljšanje vozniškega dovoljenja (to noviteto bi se uvedlo tudi pri ljudeh, ki imajo še zagotovljeno zaenkrat vozniško dovoljenje do 80. leta), pisal skrajšan teoretični test CPP in bi se mu na podlagi uspešnosti na tem testu nato podaljšalo vozniško dovoljenje ali pa bi moral ta test ponovno opravljati, dokler ne bi obnovil svojega znanja CPP, vključno z vsemi novostmi, ki so se medtem zgodila v prometu in so jih morda prezrli; te novosti bi morale biti jedro tega skrajšanega testa. Dobro bi jim morala biti dostopna tudi vsa literatura z vsemi novimi trendi v prometu, da ne bi izgubili stika s časom. Največji problem nekaterih starejših ljudi se mi namreč zdi, da so v veliki meri že pozabili cestno prometne predpise in da se niso poglobili, kako je treba voziti na nekaterih novih, pri čemer so v današnjem času vse bolj na udaru predvsem dvopasovna krožišča, po katerih precej ljudi ne zna pravilno voziti in na njih zaradi tega precej ogrožajo promet. Prav tako opažam veliko ilegalnega prehitevanja po desni strani in vožnje v napačno smer na slovenskih avtocestah, ker marsikateri ljudje sploh ne poznajo več dobro vseh prometnih znakov ali pa so v vinjenem stanju, ker so pozabili, kolikšna je še tista dovoljena koncentracija alkohola v krvi med vožnjo. Mislim, da bi se moral ta skrajšan teoretični test CPP, ki bi se pisal ob podaljšanju vozniškega dovoljenja, nanašati ravno na najbolj kočljive probleme današnjega prometa, da bi te luknje karseda najbolj zakrpal. Morda bi lahko vseboval tudi kaj dodatnega znanja o avtomobilih samih v smislu poznavanja delovanja motorja, zavor, akumulatorja, motornega olja, pnevmatik in podobnih zadev, da bi znali ljudje čimbolje odreagirati v primeru, če se jim kaj od tega pokvari. Ob tem bi morala biti literatura za te teste vsem ljudem dobro dostopna. Test ne bi smel biti predolg in bi moral obravnavati le tiste bistvene stvari, kjer se v prometu dogaja največ napak. Dobro se mi je zdelo tudi dodatno usposabljanje voznikov začetnikov na poligonu AMZS na Vranskem, saj smo se tam reševali iz različnih izjemno kritičnih položajev, kot so hitro izogibanje oviri, popolno zaviranje, izguba nadzora nad zadkom, vožnja po spolzki površini z akvaplaningom in prehitra vožnja v ovinku. Z drugimi besedami, vadili smo tam, kako se rešiti nesreče v ekstremnih razmerah, glede katerih vsak človek upa, da do njih ne bo prišlo. To bi verjetno potreboval še marsikateri drugi voznik, ne samo vozniki začetniki, vseeno pa se mi je zdela cena 125 € vseeno malce pretirana, čeprav sem mnenja, da sem se tam ogromno naučil in mi bo marsikje lahko prišlo prav. Sicer pa sem mnenja, da sam promet bolj ogrožajo ljudje, ki ne poznajo ali so pozabili cestno prometne predpise, kot pa ljudje, ki vozijo recimo 10 km/h nad omejitvijo hitrosti na dolgi ravnini, na kateri ni nobenega dodatnega prometa ali ljudi/živali (recimo na avtocestah, če človek vozi 110 km/h pri omejitvi 100 km/h, kjer je bila še pred kratkim omejitev normalna 130 km/h). Tako da bi se mi zdel ta krajši preizkus poznavanja CPP pravil dejansko uspešnejši pri urejanju prometa kot pa določeni radarji, ki so namerno postavljeni na območjih, kjer si lahko policisti kot urejevalci prometa obetajo čimveč zaslužka.