Do državne oz. republiške štipendije je upravičen vsak dijak/študent, ki izpolnjuje pogoje po določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev glede povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana. Z drugimi besedami gre torej tu za socialno pomoč dijakom/študentom, katerih starši nimajo zadostnega (stalnega) zaslužka za to, da bi lahko otrokom sami financirali študij. Po drugi strani financira Zoisova štipendija dijake in študente z visokimi povprečnimi ocenami, ne glede na to, kakšno je njihovo stanje v družini in koliko jim ta denar dejansko pomaga pri študiju. Kljub tej povsem drugačni namembnosti štipendij pa so pogoji glede mirovanja in vračanja štipendije skorajda popolnoma enaki, kar lahko vidite na tej strani: http://filternet.si/ss/clanki/zascita-pred-vracanjem-stipendij/ Najbolj sporno se mi zdi tukaj vračanje državnih štipendij, sploh zaradi tega, ker se jih mora vračati z obrestmi.  Na primer, da mora zaradi obresti študent vrniti nekaj sto eurov več od vsote denarja, ki mu ga je s štipendijo izplačala država v času letnika študija, ki ga ni dokončal in ki ga ni dokončal tudi po mirovanju štipendije.  Vrniti pa bi moral še več, če bi s plačilom štipendije še odlašal ali pa bi moral zanjo vzeti kredit oz. posojilo od banke in se zadolžiti z dodatnimi obrestmi še pri banki. Zato je prvi predlog, da bi se obračunalo vračanje državne štipendije brez obresti za prejemnike državnih štipendij, ker tukaj gre za socialno šibkejše ljudi, ki ne spravijo kar tako skupaj toliko dodatnega denarja. Sicer tudi že tako ali tako ni lahko spraviti skupaj tistih nekaj tisoč eurov, kot bi se jih lahko zaslužilo od državne štipendije v enem letu, sploh če se del tega denarja porabi za sam študij (vključno s študijskim gradivom in prevozi) in določena plačila izpitov. Prav tako se dogaja, da nekateri študenti, ki so štipendijo za določeni letnik državi že vrnili, kasneje vseeno diplomirajo in tako nekako upravičijo vložen denar države za nazaj. Danes to štipenditorjev sploh ne zanima, ker jih zanima samo zaslužek in njihov lastni dobiček od obresti.  Mislim, da bi se to moralo spremeniti v sami pogodbi o plačilu in vračilu državnih štipendij. Moj drugi predlog je torej, da bi se lahko vrnjeno štipendijo nazaj ponovno vrnilo študentu v smislu nagrade za diplomiranje in posledično upravičenosti do vlaganja države vanj zaradi upravičenosti glede na socialne razmere.  S tem bi se marsikaterega študenta, ki je sredi študija nekako zaspal in je moral vračanje svoje štipendije tudi drago plačati, spodbudilo k temu, da bi na koncu vseeno diplomiral in upravičil vlaganja države vanj za določeni letnik, ki mu je delal težave zaradi takšnih ali drugačnih razlogov. To bi mu še toliko bolj koristilo, saj razmere za njegov študij zaradi finančno ne tako zmožnih staršev niso bile enostavne. S tem bi se temu študentu omogočilo tudi morebitno lažjo 2. stopnjo študija, predvsem v denarnem smislu. Študentom, ki morajo vračati državno štipendijo za nazaj, praviloma ne preostane ničesar drugega kot študentsko delo, saj bi lahko njihovi starši ob vračanju te štipendije prišli v resne finančne težave. Lahko imajo tudi kakšne brate ali sestre, ki morajo prav tako opravljati študentsko delo, da preživijo, vendar tam ni zagotovljen nek stalni zaslužek in je veliko odvisno tudi od njihovih delodajalcev, koliko ur tam oni tudi v resnici delajo. Zato je moj tretji predlog na temo državne štipendije, da se ne bi smelo pri obračunu glede državne štipendije gledati na morebitno študentsko delo bratov in sester, saj ti nimajo redne zaposlitve oz. stalnega zaslužka, prav tako jih lahko delodajalec odpusti kadarkoli. Gledati bi se moralo le na mesečni prihodek družinskih članov, ki imajo redno zaposlitev. Četrti predlog pa je glede vseh štipendij, tako državnih kot Zoisovih, da se jih izplača s strani države za celo študijsko ali šolsko leto, ne glede na to, kdaj so vloge bile dejansko prebrane in razrešene pozitivno. Tudi če se to zgodi komaj februarja ali marca, kakor se je dogajalo marsikdaj v zadnjih letih, ko so nekateri dijaki in študentje precej dolgo čakali na odločitev za to pristojnih organov precej dolgo in nekateri med njimi celo niso dobili izplačane štipendije za celo leto, ampak samo za tiste mesece do konca študijskega ali šolskega leta, zaradi česar so ostali okoli 4-5 mesecev brez plačila štipendije. Kakorkoli že na koncu pogledam, sam ne vidim problema z vračanjem štipendij (čeprav obresti pri vračilu ne bi bile potrebne). Kljub temu pa naj bi se ta denar, ki ga je študent moral vrniti, vrnilo spet nazaj študentu, ko ta z diplomo dokaže, da je dokončal študij.

Če povzamem na kratko, predlagam, da se zakon o štipendiranju preuredi tako, da :
1.      Vračanje štipendije se zaradi neopravljenega letnika (npr. pavziranje ali sprememba smeri študija) ukine ali pa študent dobi spet nazaj povrnjen znesek, ki ga je moral vračati, ko dokonča študij.
2.       Pri dohodkih družinskih članov naj se ne upošteva premoženje oziroma prihranke na računih bratov in sester, ki so prav tako študentje ali dijaki.  Študentsko delo naj se pri dohodkih ne upošteva, saj se ima vsak študent pravico znajti in zaslužiti še zraven poleg štipendije, če mu študijske obveznosti to dopuščajo, ob tem pa si pridobi zraven določene delovne izkušnje.
3.       V primeru, da se odločba razreši nekaj mesecev kasneje od začetka študijskega leta, naj se študentu štipendija  izplača za celo študijsko leto. Tudi v primeru, če je študent moral vsak mesec do odobritve znova oddajati vlogo zaradi napak Centra za socialno delo.
Kakorkoli že ... Na račun študentov,  ki niso redno zaposleni, in njihovih družin (sploh če te niso dobro finančno zmožne) se država nikoli ne bi smela okoriščati na tak ali drugačen način!