Veljavni zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih kot tudi predlog novega družinskega zakonika onemogočata izpodbijanje očetovstva moškemu, ki je ugotovil, da ni biološki oče otroku po tem, ko je otrok dopolnil starost petih let.
Velja namreč, da je otrokov oče tisti, ki je (bil) poročen z otrokovo materjo ali je z njo živel v izvenzakonski skupnosti in je ob rojstvu otroka podpisal, da je otrokov oče ali pa niti ni živel v izvenzakonski skupnosti in je le podpisal, da je oče otroka. Če ta oče spozna, da v resnici ni biološki oče otroku, za katerega je sicer do trenutka spoznanja menil, da je njegov otrok in če je otrok že dopolnil pet let, po zakonu nima nobene možnosti več, da bi izpodbijal očetovstvo. Ima pa dolžnost, da preživlja otroka do njegovega 26. leta strosti, čeprav ve, da preživlja tujega otroka, saj mu zakon onemogoča dokazati resnico. Ta otrok nazadnje tudi deduje po očetu, ki v resnici ni bil njegov oče.
To ni pravično. Ni pravično do očeta, ki je prišel do tega grenkega spoznanja, niti ni pravično do otroka, ki je zaradi tega primoran živeti v laži - vse do trenutka, ko se je primoran soočiti z resnico. Mogoče je zaslediti razlago, da so s to določbo v zakonu ščitene otrokove pravice. Menim, da temu ni tako, da je s tem le spoznanje resnice prestavljeno na kasnejši čas in menim, da življenje v dvomu povzroča večjo bolečino kot spoznanje resnice. Zato predlagam, da se ta določba spremeni, in sicer tako, da ima (domnevni) oče možnost kadarkoli izpodbijati očetovstvo (ne le do otrokove starosti petih let) in da ima možnost z izvedbo testa preverjanja očetovstva na npr. Inštitutu za sodno medicino to preveriti in dokazati.