Sedanja razmerja med naročniki, investitorji, projektanti in soglasodajalci so predvsem pri varstvu kulturne dediščine in varstvu narave pripeljala načrtovalce do absurda. Pregled strokovnega in uradniškega aparata v omenjenih zavodih kaže, da je tistih, ki gledajo pod prste umazane od rotringa, mnogo več kot ustvarjalcev, ki prispevajo k oblikovanju in varovanju prostora. Omejitve, ki jih konzervatorji in varstveniki postavljajo nakazujejo, da zatečenih kvalitet v našem prostoru sploh ne bi bilo, če bi tovrstni zavodi obstajali v srednjem veku. Obenem so ti uradniki sami sebi dovolj in jih investitorski procesi praviloma ne zanimajo.
V kontekst racionalizacije državne uprave bi sodil ukrep, ko varstveniki ne bi bili več na državni plačilni listi, temveč bi bili plačani z deležem projektne dokumentacije. Na ta način bi bil njihov interes, agilnost in kooperativnost na nivoju tržnih razmerij v katerih mora delovati preživeti večina državljanov.  Materialni stroški zavodov bi bili še vedno breme države. Državljani bi prav gotovo privarčevali nekaj cvenka in v takšni situaciji bi se mnogi strokovnjaki v teh službah raje odločali za kakšnega od kreativni poklicev kot za nevzdržno suhoparno pisarniško delo. Tako bi bil dvojen učinek; neposreden finančen in vsesplošen, saj bi del izobražencev namesto tratenja moči s preprečavanjem kreativnosti, z dodano vrednostjo svojega dela prispeval k blaginji družbe.