Ne glede na spremembe na mnogih področjih družbe, posvojitev otroka nažalost še vedno velja za nekaj nenavadnega, skorajda nezaželenega. Že dolgo vemo, da gromno slovenskih parov, ki imajo težave s plodnostjo, čaka na posvojitev, tudi po več let, nekateri pa se zatekajo po otroke celo v tujino. Ob tem se soočajo s številnimi logističnimi, administracijskimi, upravnimi in konec koncev tudi finančnimi ovirami. Da ne govorimo o čustveni izkušnji... Ko beremo njihove zgodbe o dolgotrajnih in pogostokrat zelo zapletenih in celo mukotrpnih postopkih posvojitev, človek dobi občutek, kot da se jih kaznuje, ker si želijo otroka... Kot da celoten sistem namenoma deluje proti njim, v bistvu pa samo želijo zagotoviti družino otroku, ki je nima, sebi pa starševstvo, ki ga po naravni poti niso mogli doseči.

Moj glavni predlog je, da se tako družba kot sistem končno premakneta in začneta videti posvojitvev kot obliko staševstva, enakovredno biološkemu starševstvu. Želja po starševstvu namreč ne bi smela biti povezana zgolj z rojstvom lastnega otroka, pač pa na isti ravni tudi s posvojitvijo. Ko pri paru pride odločitev za starševstvo, bi ta v sodobni družbi moral imeti sistemsko enako dostopni obe možnosti: rojstvo in posvojitev.
Trenutno pa se v Sloveniji letno zgodi le malo posvojitev, v primerjavi z velikim številom otrok, ki so v rejništvu. Predlagam, da se strožje določijo in nato tudi izvajajo pogoji za trajanje rejništva, s čimer bi biološkim staršem omejili čas, v katerem naj uredijo razmere, ki bodo zopet primerne za njihovega otroka – seveda vse to ob resnično učinkoviti podpori sistema tem staršem. V kolikor pa se kljub trudu izkaže, da v prej določenem času ti starši vendarle niso sposobni vzpostaviti primernega družinskega okolja, naj se ob soglasju tudi samih otrok le-te da v posvojitev in s tem konča negotovost, ki ni v nobeno korist prav nikomur od udeleženih. Za primere mednarodnih posvojitev pa predlagam, da Slovenija začne bolj intenzivno delati v smeri vzpostavitve sporazumov z drugimi državami.
Omenjena problematika ne bi smela biti odrinjena na stran zaradi reševanja trenutnih  ekonomskih in gospodarskih razmer. Omogočanje ustreznega življenjskega okolja otrokom je namreč ravno toliko, ali celo bolj pomembno za prihodnost vsake države, ki misli resno s svojim razvojem.
Srčno upam, da Slovenci zmoremo toliko racionalnega razmišljanja, da v skrbi za te otroke lahko presežemo predsodke in staro ustaljeno mišljenje glede posvojitev. Vsi otroci si zaslužijo ljubeč dom, ki je stalen, ne le začasen. In posvojitev je lahko tudi prva izbira, ne samo rešitev neplodnosti.