Pošiljam vam nekaj predlogov kako rešiti finančno situacijo v pravosodju in hkrati pomagati državljanom. Predlagam, da Vlada ustanovi posebno državno Institucijo, ki bi jo lahko poimenovali Državna pravna pomoč in bi lahko opravljala Storitve brezplačne pravne pomoči in zagovore po uradni dolžnosti. Sedaj te storitve opravljajo odvetniki po odvetniški tarifi, ki je dokaj visoka, stroški pa bremenijo proračun. Te storitve, pa bi lahko nudila ta državna institucija, v kateri bi zaposlili osebe, ki izpolnjujejo pogoje za opravljanje odvetniškega poklica, prejemali bi plačo v višini sodniških plač. S tem pa bi se izognili tudi marsikateri neprijetni situaciji, ko odvetniki, kljub temu, da gre za BPP ali zagovor po uradni dolžnosti, zahtevajo še dodaten denar.  Ta bi Inštitucija lahko opravljala tudi Overitve podpisov ter izdelavo Darilnih in Izročilnih pogodb, ki jih sedaj delajo notarji. Tarifa bi lahko bila nižja kot je sedaj notarska, s tem bi razbremenili državljane. Prav tako bi lahko opravljala Storitve sodnih izvedencev in cenilcev. Skoraj vsi sodni izvedenci in cenilci opravljajo te storitve poleg svoje osnovne dejavnosti, torej imajo dva vira dohodka. V Instituciji bi lahko zaposlili osebe iz posebnih strokovnih področij, (katerih storitve sodišče posebej pogosto potrebuje), plača bi bila v višini sodniške plače, tarifa pa bi lahko bila nižja kot se sedaj plačuje izvedencem in cenilcem, s tem bi razbremenili državljane. Prav tako Storitve sodnih tolmačev ter Storitve sodnih izvršiteljev.  Največ pa bi prihranili, če bi ta Inštitucija opravljala tudi Storitve stečajnih upraviteljev. Splošno je znano, da večina stečajnih upraviteljev kot osnovno dejavnost opravlja odvetniški poklic, poleg tega pa opravljajo tudi naloge stečajnih upraviteljev. Torej imajo dva vira prihodkov. Prav tako je splošno znano, da je veliko pripomb na delo stečajnih upraviteljev, kar sem spoznala tudi jaz. Tarife so nedopustno visoke in »oderuško« črpajo premoženje stečajnega dolžnika, s tem pa prihaja do oškodovanja upnikov. Če bi te storitve opravljala ta Inštitucija, odprla bi se nova delovna mesta, plača bi lahko bila v višini sodniške plače, v skladu s predpisi, tarifa bi bila tudi do 50% nižja kot jo sedaj zaračunavajo stečajni upravitelji, s tem bi bila razbremenjena stečajna masa, prav tako bi ostalo več finančnih virov za poplačilo upnikov.  Inštitucija bi lahko imela tudi posebni oddelek »Slaba nepremičnina«, ki bi se ukvarjal s posredovanjem pri prodaji nepremičnin, ki so predmet prodaje v izvršbah oziroma stečajih, s tem, da kupoprodajna cena teh nepremičnin, ne bi smela biti nižja od 70% ocenjene tržne vrednosti nepremičnine, ki bi se od 100% ugotovljene vrednosti zniževala po 10%, po preteku vsakih treh mesecev, če ne bi bila prodana. Stroški posredovanja pri prodaji bi se obračunali v višini 2%, kar bi bil prihodek institucije. S prodajo nepremičnin na javnih dražbah je namreč vse več manipulacij.  Če se cena teh nepremičnin ne bo smela znižati na več kot je 70% ocenjene tržne vrednosti, se bo tudi umirila situacija na trgu nepremičnin. Kupci bi na enem mestu, (javni objavi vseh nepremičnin na internetni strani institucije), imeli vse podatke o nepremičninah, ki se prodajajo, preglednejše kot pri objavah javnih dražb. Če pa nepremičnina ne bi bila prodana v dveh letih, bi se lahko znižala do 50% vrednosti. Na ta način bi se tudi sodišča razbremenila vodenja javnih dražb v izvršilnih postopkih. Prodaje pa bi bile bolj transparentne. Smiselno bi bila tudi Ukinitev postopka mediacije. Na prvem, poravnalnem naroku sodnik tako skrbi, da se stranke poravnajo.  Če pa bi prišlo do poravnave na prvem poravnalnem naroku, bi sodnik, ki je ta narok vodil, prejel posebno nagrado, v višini 50% od vrednosti, ki bi sicer pripadala mediatoru v takšnih primerih. Splošno je znano, da mediatori, ta poklic opravljajo poleg svoje druge osnovne dejavnosti, oziroma, ko so upokojeni. S tem, pa bi verjetno tudi sodniki bolj skrbeli, da bi bila dosežena poravnava, sodišča pa bi bila manj obremenjena v nadaljevalnih postopkih. Potrebno pa bi bilo tudi uvesti večji nadzor na delom sodnikov. Pri vsaki razveljavljeni sodbi (posebej pa, če gre za bistvene kršitve, ki jih je pritožbeno sodišče dolžno preveriti po uradni dolžnosti), bi sodnik, ki je vodil postopek dobil negativne pike, ki bi se  seštevale kot je tudi primer pri cestno prometnih kršitvah. Po doseženem določenem številu pik, bi se sodniku zmanjšala plača na višino plače strokovnega sodelavca in bi naslednjih šest mesecev moral delati pod nadzorom višjega mentorja, razlika plače, ki jo je prejemal in, ki bi mu po novem pripadala, pa bi se v enem delu izplačala mentorju kot dodatno delo, preostali del, pa bi šel v proračun. S tovrstnim nadzorom bi sodniki na prvi stopnji bolj skrbno in vestno opravljali svoje delo in bi bilo verjetno tudi manj pritožb ter več zadovoljnih strank.