Predlagam vladi, da loči javno in zasebno zdravstvo in zobozdravstvo.
Zdravnik in zobozdravnik s javno koncesijo lahko dela samo na račun in za račun zdravstvene zavarovalnice in ima fiksno plačo (ki je vezana na plačni razred, minulo delo, stalnost, naziv...).
Zdravnik in zobozdravnik ki pa dela brez koncesije (plačljive storitve) pa ne more več delati na napotnice javnih zdravstvenih zavodov in zahtevati za svoje storitve plačila od javne zdravstvene zavarovalnice. Plačilo zahteva direktno od naročnika/pacijenta.
Navedeno utemeljujem s tem, da cene zdravstvenih storitev letijo v nebo (zlasti v zobozdravstvu). Največkrat ti takšne ambulante na napotnico opravijo le del storitev za ostalo pa zahtevajo dodatno plačilo ali ponovno samoplačniško naročanje. Strogo ločevanje javnega in zasebnega zdravstva. Javno je "brezplačno", zasebno pa je v celoti plačljivo.
To naj ne pomeni, da je javno zdravstvo manj kakovostno in cenejše (npr. ZDA) od zasebnega. V zobozdravstvu smo zlasti glede dolgotrajnešega zdravljenja (zob se samoplačniško zdravi 2 meseca, na koncesijo pa to traja 1 leto, če prej ne propade) in zobne protetike (najcenejši materijali z rokom trajanja od 6 - 12 mesecev) na dnu.
Zdravnik  naj se odloči ali bo delal za 2.500 evrov neto plače mesečno ali pa se bo podal na tanki led privatne prakse in morda zaslužil 5.000 evrov mesečno oz. zaprl zasebno ambulanto, ker ne bo imel dovolj pacijentov.
V zdravstvu smo glede cen storitev, javnega naročanja itd. izgubili kompas. Nihče ne upa ali noče javno objaviti imen in institucij, ki so krive za nastali položaj.
Pred leti neka zobozdravnica dela na koncesijo in zaračunava storitve hkrati tudi pacijentom. Ko jo zdravstvena zavarovalnica zasači odpre privatno prakso.