Pozdravljeni,
čutim se primoranega komentirati, kako zelo omejujoče se mi zdi, da naj bi se po pravilih po izvedbi državne himne ne ploskalo. Že od malega sem bil karan s strani učiteljic in drugih uradnih oseb, ko sem iz navdušenja in nacionalne zavesti po himni zaploskal našemu narodu v slavo. Ni mi bilo jasno, zakaj me oštevajo zato, ker sem čutil, kar sem čutil.
"Himne ne napovedujemo in tudi ploskamo ne po njej. Nikoli ne ploskamo pri izvajanju državne himne ali žalnih koncertov."
Tak je bil naučeni odgovor vsakogar, ko sem vprašal, čemu naj ne bi ploskal ob himni, ko pa sem tako prevzet, ko jo slišim. Zdi se mi, da smo eni izmed redkih – če ne celo edina – držav, ki po izvajanju lastne himne ne ploska, kar samo vzbuja impresijo ravnodušnosti in kot nekakšnega sramovanja. Zavedam se, da situacija v našima gospodarstvu in politiki ni cvetoča že kar nekaj let in da ni razloga, zakaj bi bili pretirano nacionalno zavedni, toda vprašam vas – kaj pa bomo rešili z zaničevanjem in nespoštovanjem samih sebe?  Bodimo ponosni, da smo skozi zgodovino obstali in da nam danes ni treba na našem legitimnem ozemlju govoriti hrvaško, italijansko ali nemško. Bodimo ponosni, da imamo vrhunske športnike, ki žanjejo odličja na OI, da imamo nadarjene znanstvenike in umetnike, ponosni na prelepo, gorato in raznoliko deželo, v kateri živimo, ter sploh na to, da smo Slovenci!
 Zato bi rad vladi predlagal, da spremeni klavzulo protokola ob himni, tj. da se po njej sme ploskati.
 Lep pozdrav