Predlagam, da se zaključna ocena pri športu kot predmetu v srednjih šolah, ki niso športno usmerjene (npr. športni oddelek gimnazije), upošteva pri splošnem uspehu le, če se s tem strinja dijak. Šport je eden tistih zelo problematičnih predmetov, kar zadeva ocenjevanje. Sistem, kakršnega imamo sedaj, je preveč generaliziran, saj vse obravnava na enak način, kot da so vsi vrhunski športniki, ne osredotoča pa se na potrebe posameznika, ker – roko na srce – šport je v dobršni meri pogojen z dednostjo in kako starši privzgojijo odnos do telovadbe, da o zneskih za treninge in športno opremo, ki si jih vsak pač ne more privoščiti, ne govorim.  Zato menim, da bi bilo pravično, da se na srednji šoli, razen seveda tistih, ki so neposredno vezane na šport, sproti ocenjuje šport, toda pri zaključni oceni vpraša dijaka, ali hoče koristiti zaključno oceno iz športne ali ne. Ne primeri se redko, da se komu prav zaradi enega predmeta izmuzne npr. odličnost ali pa zato izgubi štipendijo. Ob taki ureditvi, kot jo predlagam, bi se ne samo dvignil splošni učni uspeh, temveč bi tudi nadarjeni in motivirani športniki bili bolj izpostavljeni.  Ker pa bi dejstvo, da ni sredstva prisile (beri ocen), dijakom morda dalo misliti, da jim ni treba obiskovati pouka športa in bi vsak teden prinašali raznorazna opravičila, predlagam, da če dijak ne dosega minimuma obiskanih ur športa (ta bi se moral v skladu z razmerami povišati), mora športne obveznosti opraviti v obliki raznih dodatnih športnih dnevov in ostalih aktivnosti, ki jih organizira šola. Evanescence