Pozdravljeni! Zadnja leta je vse več govora o porastu prekomerno težkih otrok, ki – prav tako kot njihovi starši – živijo sodobno stresno, neaktivno in sedentarno življenje. Verjamem, da je večina bralcev mojega predloga seznanjena s škodljivostjo takega početja, zato ne bom izgubljal besed, da bi vam o tem še dodatno razlagal. Rad bi samo, da se zavedamo, da bomo tak nezdrav življenjski slog v dobri meri preprečili že s spodbujanjem svojih otrok, in to zlasti začenši že zgodaj v otroštvu.  Menim, da je trenutna ureditev zelo nerodna in nazadnjaška, saj je v izobraževalnem sistemu RS poudarek na športu (nekoč imenovanem športna vzgoja) premajhen, večina učiteljev med drugim medtem ko čisla "mlade športne talente", manj športno sposobnih otrok sploh ne spodbuja niti se zanje ne trudi.  Kot izkušen psihopedagog bi hkrati rad izpostavil dejstvo, da ima nekdo s slabšimi prirojenimi telesnosposobnostnimi lastnostmi in/ali nezavednimi starši zelo manjšo verjetnost, da bo v šoli pri športu dosegal enake rezultate, kot pa ti tisti, ki ima na primer prirojene športne predispozicije in/ali že od majhnega obiskuje katero izvenšolsko športno dejavnost, ki si pa je vsakdo iz takih ali drugačnih razlogov žal ne more privoščiti.  Ravno ta športni neuspeh pa v odraščajočem posamezniku (predvsem pri dečkih) povzroči ogromen kompleks manjvrednosti, ki ga lahko tudi trajno zaznamuje. Podobno pa velja to, da zaradi športa, katerega namen po mojem mnenju ni; da bo po končanem osnovno- in srednješolskem izobraževanju posameznik znal zadeti 9 od 10 metov na koš, in to vrednih 3 točke, ali 200-krat z vmesnimi poskoki znal skakati čez kolebnico; temveč da se izobrazi in disciplinira.  Zato predlagam reformo, ki zadeva pouk športa v osnovnih in srednjih šolah: – Od 6. do 9. razreda (javne) osnovne šole bi imeli obvezne 3 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 2. – Srednje šole (brez športno usmerjenih) bi imele 4 šolske ure športa tedensko namesto zgolj 3.  Dodatna ura športa na srednjih šolah bi bila namenjena izključno poučevanju zdrave prehrane, športne prehrane, škodljivosti dopinga, nepravilnega izvajanja telesnih vaj, slabostih telesne neaktivnosti, prve pomoči pri športnih poškodbah ipd., torej teoriji in ne praksi. Učni načrt bi seveda že preuredili tako, da ne bi imeli preveč ur.  Na ta način bi okrepili zdravje otrok in mladih, jih dodatno motivirali za šport (tudi izven okvira šole!) in ozavestili o zdravem načinu življenja – manj zdravil in obiskov zdravnika bi bilo potrebnih, mladostniki bi bili krepkejši in bolj veseli, manj psiholoških travm in občutka manjvrednosti bi bilo itn.  Povišano število ur športa pa bi omogočilo, da bi telesno manj sposobni lahko prišli do ocene tudi na drugačen način, npr. s krajšimi seminarskimi nalogami in podobnimi predstavitvami na temo, ki se jo obravnava pri športu (kot so zgodovina določenega športa, znanstvena odkritja povezana s športom, prednosti in slabosti izbranega problema v povezavi s športom ...). Obenem bi dajanje takih predstavitev lahko bilo ukrep učitelja proti nediscipliniranim učencem, saj so – po mojih in splošnih – izkušnjah to v večini bodisi tisti, ki so nezainteresirani (včasih tudi leni) uporniki, bodisi tisti, ki so vedênjsko nedisciplinirani športniki, z egocentričnimi motnjami in kompleksi pomanjkanja pozornosti.
Skratka, celoten pogled na šport bi se z uvedbo te oz. tej podobne reforme izboljšal, slovenska populacija pa bi na ta način hitro napredovala, saj boljša umsko-telesna pripravljenost in disciplina pomenita vsesplošno boljšo življenjsko raven. Prosil bi vas, da me podprete pri predlogu, saj me res zanima odziv pristojnega organa, in rad bi, da predlog doseže tudi pristojni resor. Če se s predlogom ne strinjate, mi namesto glasu PROTI raje v komentarju predlagajte, kako naj dodelam(o) predlog, da bo popoln. Zanima pa me tudi, kaj si o tem mislite vi, moji sodržavljani.