Vse več ljudi se zaveda, da v zadnjih par desetletjih korporacije obvladujejo večino pomembnih gospodarskih panog in da je njihov vpliv praktično neomejen. Posamezne multinacionalke imajo večje proračune od srednjevelikih držav. Tako ni čudno, da se njihov vpliv močno čuti tudi v izobraževanju. Menda je kot posledica obvladovanja večinskega dela naftne panoge s strani ene korporacije in eno družine, že v 20 letih prejšnjega stoletja iz medicinskih fakultet v ZDA začela izginjati do takrat alopatski enakovredna naturopatska medicina. Z alupatsko medicino tesno povezana kemofarmacija (rojena iz naftne industrije), je začela svoj vzpon. 
Danes na mnogih fakultetah učijo tisto, kar je usklajeno z interesi korporacij, saj le te obvadujejo večji del znanosti. Spornost takšnega programiranja študentov nastopi takrat, ko se v strokovnih krogih pojavi precejšen dvom v resničnost določene dogme. Govorimo o precejšnjem, nezanemarljivem, pomembnem in utemeljenem dvomu ali celo odkritem nasprotovanju s strani neodvisnih strokovnakov in s strani bivših korporativnih znanstvenikov, ki so se zaradi klica vesti uprli svojim nekdanjim delodajalcem. Ko število takšnih strokovnih nasprotnikov korporativne znanosti doseže zadosti veliko število se pojavijo nevladne organizacije in nasprotovanje dela javnosti. Vendar njihovo vedenje ne doseže niti mainstream medijev (ker je njihov lastnik tudi lastnik problematičnih korporacij), niti šolstva. Le ta ob izdatni podpori plačane znanosti še naprej ignorira nasprotno mnenje. 
V Sloveniji zadnja leta v oči bodeta dva takšna primera, ki sta tudi povod za pisanje tega predloga. Prvi je Medicinska fakulteta in problem cepljenja, drugi je Fakulteta za Biotehnologijo in problem GSO. Na slednji je bil celo javno izpostavljen problem profesorja, za katerega je študentka zapisala, da se obnaša kot trgovski potnik Monsanta. Za oba primera, morda pa še za mnogo drugih velja, da bi bilo primerno, da bi študentom enakovredno kot korporativne dogme, morali predstaviti tudi nasprotne argumente, pomisleke in metode. 
Ministrstvu za šolstvo predlagam, da poišče način, da se takšno enostransko programiranje študentov omeji oziroma se jim omogoči, da se seznanijo vsaj z osnovami drugačnega mnenja.