V luči odkrivanja bančne luknje so se pokazale nejasnosti pri presojanju, kateri podatki se upoštevajo kot bančna tajnost in kdaj se lahko te podatke posreduje policiji oziroma državnemu tožilstvu (predkazenski postopek). S spremembo 215. člena, ki je opredelil, da dolžnost varovanja zaupnih podatkov ne velja v primerih:  če banka posreduje podatke sodišču, državnemu tožilstvu ali policiji v primeru obstoja razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, razen v primerih, ko zakon za posredovanje zaupnih podatkov izrecno določa odredbo preiskovalnega sodnika; so bile te nejasnosti v veliki meri odpravljene.
Zakon o zavarovalništvu trenutno v 153. določa, da zaupnost podatkov ne velja v primerih, ko so ti potrebni za ugotavljanje dejstev v kazenskih postopkih in posredovanje teh podatkov pisno zahteva pristojno sodišče.
Razvidno je, da je zakon zelo ozko opredelil, v kateri fazi organi pravosodja pridobijo podatke (torej šele v fazi kazenskega postopka). Ni pa jasno opredelil, ali lahko te podatke v primeru raziskovanja kaznivih dejanj pridobi tudi policija oziroma tožilstvo v predkazenskem postopku.
V praksi to pomeni. da lahko zavarovalnice zavrnejo zahtevo tožilstva ali policije za posredovanje podatkov v fazi predkazenskega postopka, ko se zbirajo dejstva in okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem s področja zavarovalništva in se sprejemajo odločitve, ali bo prišlo do nadaljnih postopkov (vložitev obtožnice, zahteve za preiskavo - torej dejanskega začetka kazenskega postopka).
Da ne bi prihajalo do podobnih težav,kot je bilo v primeru bančne tajnosti, predlagam vladi, da spremeni 153. člen Zakona o zavarovalništvu tako, da se dopolni, da dolžnost varovanja zaupnih podatkov ne velja v primerih, če zavarovalnica na podlagi pisne zahteve posreduje podatke sodišču, tožilstvu oziroma policiji v primeru obstoja razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.