Predlagam, da se obstoječi Zakon o orožju spremeni tako, da za pridobitev orožnih listin za orožje, ki sodi v kategorijo D1 (enostrelno dolgocevno orožje z eno ali več gladkimi cevmi ) ter za malokalibrsko orožje (kalibra .22), zadostuje, da je posameznik polnoleten in nekaznovan ter da ima opravljen izpit iz varnega ravnanja z orožjem, torej da veljajo enaki pogoji, kot po tem zakonu veljajo za zračno orožje, pri katerem energija izstrelka na ustju cevi presega 20 J oziroma hitorst izstrelka na ustju cevi presega 200 m/s. 
Ni namreč logično, da so za malokalibrsko orožje zahtevani precej strožji pogoji kot za močno zračno orožje, pri katerem energija izstrelka in njegova hitrost lahko presegata tisto pri malokalibrskem orožju.
Prav tako se mi ne zdi smiselno, da se za orožne listine za šibrovke, pri katerih je treba pred vsakim strelom vsakič znova staviti v cev nov naboj in imajo v primerjavi z orožjem z enovitim nabojem bistveno krajši domet, zahteva enake pogoje kot za recimo polavtomatsko orožje z enovotim nabojem, katerega domet se lahko meri tudi v kilometrih.
Prav tako predlagam, da bi zbiratelji, ki smejo posedovati avtomatsko orožje (kategorija A2), smeli le-tega uporabljati (oz. tudi druge osebe pod njihovim nadzorom) tudi na za to primernem strelišču ob predhodni najavi ustreznemu organu in ne več kot dvakrat letno.
Na ta način se preveri, če orožje iz zbirke ustrezno funkcionira, poleg tega je srž zbirateljstva tudi redka, občasna uporaba predmetov zbiranja, še posebeje, če gre za tehnične predmete. Vzporednice lahko potegnemo z zbiratelji starih vozil, ki se občasno popeljejo z njimi in organizirajo tudi ustrezna srečanja in prireditve. Navsezadnje gre za ohranjanje tehnične dediščine, česar se pri nas vse prevečkrat premalo zavedamo.