Z enotno stopnjo  bi opredelila višino davkov in prispevkov za vse vrste dela (pogodba za delovno razmerje, podjemna pogodba, avtorska pogodba itd.), ki bi jo davčni zavezanci plačevali na nek enoten TRR. Preko delilnika (kolikšen delež zneska gre kakšnemu uporabniku: ZPIZ, Zavod za zdravstveno varstvo, Zavod za zaposlovanje itd) bi sredstva avtomatsko prišla do pravega naslovnika. Ker je za posameznega delavca dolgoročno najpomembnejše vplačilo pokojninskega zavarovanja, bi se morala letno vršiti kontrola preko M obrazcev. 
 
Davčni prihodki ne bi bili nižji (zaradi višje davčne osnove bi bila stopnja lahko celo nižja), odpravili bi le »kreativnost« pri iskanju najcenejše oblike dela, ki je največkrat le izogibanje plačilu dajatev.
 
Kot izjeme  bi opredelila le simbolično  obdavčitev dela:
·        Za zaposlene upokojence, ker so ti »svoje« davke že odplačali v dobi svoje aktivne zaposlenosti. Njihovo delo bi za delojemalce pocenili in naredili stroškovno primerljivo z mlajšim, produktivnejšim kadrom.
·        Za študente  in
·        Za invalide.
 
Koristi za gospodarstvo: nižji stroški dela, papirja, plačilnega prometa itd.