V Sloveniji smo priča trendu upadanja članstva v sindikatih zaradi vsesplošne krize in drugih dejavnikov. Slovenija je v tem primerljiva z evropskimi državami. V Evropski uniji obstaja trend upadanja članstva v sindikatih, Evropska komisija in vodilne države pa vzporedno dajejo vedno večji poudarek socialnemu dialogu. Predstavljen predlog bi ta trend v Sloveniji ustavil in zagotovil kompetentnega sogovornika v socialnem dialogu, ki zastopa delavce.
Kot predsednik enega od reprezentativnih sindikatov (SVS) podajam vladi predlog financiranja reprezentativnih sindikatov za katerega menim, da je nujen, pošten in utemeljen, kot izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju. Predlog je namenjen tudi večjim sindikalnim centralam, ki z lahkoto zberejo potrebnih 5.000 podpisov za vložitev predloga zakona v državni zbor.
Reprezentativnost sindikata je sindikatu podeljena pod določenimi pogoji iz zakona o reprezentativnosti sindikatov s strani države ali organizacije in lahko velja za dejavnost, poklic ali organizacijo. Sindikat je v pridobitev reprezentativnosti dobesedno prisiljen, ker brez tega statusa določenih sindikalnih aktivnosti ne more opravljati oz. sploh ne more k njim pristopiti (sklepanje kolektivnih pogodb...celo pravica do delovanja v organizaciji). V primeru sindikatov na obrambnem področju ti ne morejo niti delovati znotraj Ministrstva za obrambo, če niso reprezentativni, saj jim status reprezentativnosti daje po Zakonu o obrambi (100.b člen) pravico do sklenitve pogodbe za delovanje sindikata na obrambnem področju, dokler pa nimajo pogodbe ne smejo delovati v skladu in pod pogoji za delovanje, ki jim jih daje Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti (18. člen) za sindikate v negospodarstvu. Sindikat, ki ga sam vodim je v praksi šel skozi triletno kalvarijo delovanja pod pogoji, ko ti delodajalec formalno ne dovoli delovati v organizaciji kjer so zaposleni vsi člani sindikata. Torej je reprezentativnost nekaj, kar je pogoj za obstoj in legitimno ter legalno delovanje. Ta pogoj je vzpostavil zakonodajalec in delodajalci skozi sprejete predpise, ob tem pa se je pozabilo, da se sindikatu z reprezentativnostjo podeli oz. določi odgovornost za vse zaposlene v dejavnosti, poklicu ali organizaciji, saj reprezentativen sindikat zastopa vse zaposlene kjer je reprezentativen in to velja še posebej za sklepanje kolektivnih pogodb, ki imajo po Zakonu o kolektivnih pogodbah splošno veljavo (1. odstavek 11. člen). Zaradi dodeljene odgovornosti za zastopanje vseh zaposlenih in s tem vpetost v tripartitni ali najmanj dvostranski socialni dialog bi zakonodajalec in delodajalci morali zagotoviti reprezentativnim sindikatom zraven pogojev osnovnih pogojev za delovanje še finančno neodvisnost od države in delodajalcev, da ne more priti do izkrivljanja namena sindikatov in promoviranje ter podpiranje (tudi finančno) le določenih sindikatov s strani delodajalcev, kot smo temu danes marsikje priča (primer v nadaljevanju).
V gospodarstvu imajo nekatera podjetja celo sklenjene dogovore (v prilogi dogovor med SKEI in delodajalci IMPOL-a) o financiranju sindikata s katerimi se sindikati zavezujejo k moralno in materialno "neškodljivemu" delovanju za podjetje (10. člen) ter k opravljanju poslov (4. člen organizacija pogrebov...), ki nikakor ne sodijo v delokrog sindikatov, saj nimajo nič skupnega s pravicami, ki izhajajo iz delovnega razmerja. V zameno za lojalnost in poslušnost sindikata, pa je ta financiran s 3 evri mesečno po članu sindikata s strani delodajalcev podpisnikov (3. odstavek 15. člen). Zakon o reprezentativnosti določa pogoje za status reprezentativnosti in eden od njih je neodvisnost sindikata od držžavnih organov ter delodajalcev. V primeru podružnice sindikata SKEI iz dogovora v prilogi ta pogoj ni izpolnjen in če bi pravna država delovala, bi se takšnemu sindikatu reprezentativnost morala nemudoma odvzeti. Vendar v Sloveniji lahko SKEI mirno deluje dalje, saj v Sloveniji sploh ni pristojnega organa, ki bi lahko reprezentativnost sindikata razveljavil oz. jo odvzel.
S predlaganim zakonom o financiranju sindikatov bi bilo doseženo financiranje sindikatov za vse reprezentativne sindikate pod enakimi pogoji neodvisno od izvršilne veje oblasti ali delodajalcev, saj bi financiranje predpisoval zakon, kot imajo to urejeno v mnogih evropskih državah. Pri delodajalcih IMPOL-a iz predstavljenega primera v Slovenki Bistrici deluje še eden reprezentativen sindikat KNSS - Neodvisnost Mariborske regije, ki pa od istih delodajalcev ne prejema niti enega evra za svoje delovanje pa čeprav ima člane pri vseh kot podružnica SKEI. Rezultati delovanja obeh sindikatov so zato zelo lahko predvidljivi in ob poveličevanju lojalnega in poslušnega s strani delodajalcev bo le ta zelo priljubljen pri delavcih, saj oni poskrbijo skoraj za vse, celo za pogreb člana!?!? In potem se sprašujemo zakaj imamo v Sloveniji še vedno socialistične sindikate in zakaj sindikati ne naredijo več za delavce oz. se delavci kar sami organizirajo mimo sindikatov, ker jim preprosto ne zaupajo, za nezaupanje pa so krivi dogovori kot je predstavljen. Mariborskemu sindikatu KNSS - Neodvisnost bi po logiki splošne veljave sklenjenega s strani reprezentativnega sindikata enaka ugodnost do 3 evrov mesečno po članu tudi pripadala, saj je SKEI kot reprezentativen sindikat sklenil dogovor s splošno veljavo in tako veljavnim tudi za KNSS - Neodvisnost, ki pa bi moral  za to kar mu po zakonu pripada na delovno sodišče, ker se iskreno bori za pravice delavcev in je zato trn v peti delodajalcem, ki mu seveda ne nakazujejo denarja na njihov račun kot podružnici SKEI. S strani podružnice SKEI in delodajalcev v IMPOL-u družno, pa bi pošten sindikat verjetno takoj ko bi potrkal na vrata delovnega sodišča, bil predstavljen kot pohlepen in nemoralen sindikat, češ da jim gre samo za denar in zaslužek.


Zagotavljanje pogojev za delovanje sindikatov, kot je za reprezentativne sindikate urejeno danes ni pošteno, saj reprezentativni sindikati zastopajo vse zaposlene na osnovi finančnih sredstev, ki jih prispevajo le zaposleni z bolj razvitim socialnim čutom, torej le člani sindikata. Vsega s strani sindikatov narejeno zaposlenim vidno ali ne so deležni tako člani kot nečlani in do članov to ni pošteno. Država bi to nepoštenost morala urediti na ustrezen način in podan predlog opisano problematiko rešuje. V kolikor država tega področja ne bo uredila se lahko zgodi, da bodo sindikati počasi izumrli, ker ni za pričakovati nenehnega financiranja sindikatov samo s strani njihovih članov, še posebej ne v današnjih kriznih časih. Država pa si ne more in ne sme privoščiti porušenja socialnega dialoga, ki Sloveniji kratkoročno grozi. Slovenskim delavcem se slabo piše, če bo v bodoče socialni dialog le dvostranski med državo in delodajalci, vzvodi balansiranja bodo z izumrtjem sindikatov porušeni in potem za urejanje socialnih razmerij res ostane še samo ulica.
S sprejetjem predlaganega predloga zakona vladi in sindikatom, bi se izognili takšnim in podobnim anomalijam v celoti, delavci pa bi zopet dobili nekoga, ki bi jih verodostojno zastopal pred delodajalcem v zdravih sindikalno konkurenčnih pogojih. Danes sindikat brez odvetnika ne more narediti skoraj nič in vsi dobro vemo, da odvetniki niso poceni. Delodajalska stran v socialnem dialogu brez odvetnikov ne upa narediti popolnoma nič, zato bi bilo pravično in pošteno, da bi možnost uporabe odvetnikov v socialnem dialogu imeli tudi sindikati, torej tista stran v socialnem dialogu, ki predstavlja delavce, edino stran socialnega dialoga, ki prinaša dodano vrednost in brez katerih tudi delodajalska stran nebi imela odvetnikov oz. sploh nebi obstajala.
Neoliberalne struje so v Sloveniji zelo močne in slovenska politika pod vodstvom levega ali desnega kapitana pluje s tokom in zato je skrajni čas, da se slovenski delavec zaščiti pred domačim in predvsem tujim kapitalom.
Država in delodajalci bi ob sprejetem predlogu verjetno pokazali več interesa za nedavno podan Predlog potrjevanja reprezentativnosti sindikatov (mogoče je optimalno predloga združiti, saj gre za dopolnitve istega zakona v obeh predlogih), saj bi predlog dobil smisel in na področju sindikalnega delovanja in dogovarjanja oz. socialnega dialoga bi dobili zdrave temelje, kar je po mojem prepričanju predpogoj za izhod iz krize. Iz krize zagotovo ne bomo izšli s sprtimi sindikati in ukvarjanjem s pogrebi ter nezadovoljnimi delavci, prej bo pokopana naša država. Slovenci zmoremo mnogo in le s poštenimi nameni bomo tudi zmogli ter naredili ogromno. Ta predlog je zagotovo odraz poštenih namenov, a obstaja bojazen, da ga politiki ne bodo podprli, če bo sploh prišel do njih preko vlade in zato so k ukrepanju pozvani tudi sindikati, ki lahko v primeru nesprejetja zakona gredo tudi na ulice z utemeljenim razlogom za sprejetje predlaganega zakona za zaščito slovenskega delavca, ker je predlog zakona dober.
Lep pozdrav,
Gvido Novak