Vladi predlagam reformo delovanja države, s katerim naj bo zagotovljena stroga ločitev med izvrševanjem njenih funkcij državne oblasti na eni in upravljanjem njenih gospodarskih naložb in drugega delovanja na zasebnopravnem področju na drugi strani. Za dosego tega cilja niso potrebne velike pozitivnopravne spremembe, temveč predvsem vzdržanje pri prevelikih posegih po moči, ki jo ima na podlagi Ustave.
Ko država kot delodajalec svojim zaposlenim določi nižjo minimalno plačo in nižji regres, kot ju imajo delavci v zasebnem sektorju, je to zloraba moči. Ko upravam delniških družb predpiše način poslovanja in višino izplačil, je to zloraba moči. Ko nato iste napačne odločitve popravi z dokapitalizacijami iz proračuna, je to zloraba moči. Primerov je še več in so v našo družbo močno zasidrani.
Neenakost, v katero so na ta način potisnjeni tako delavci kot gospodarski subjekti, ni upravičena. Ko država nastopa kot družbenik v delniški družbi, naj se obnaša kot družbenik, in ko nastopa kot delodajalec, naj bo delodajalec.
Zakon je orodje, ki zagotavlja, da lahko do določenega cilja vsi pridemo na enak in enakopraven način. Tudi država. Zato mora oblast prenehati uporabljati zakonodajno moč kot orodje, s katerim upraviči svojo neprimerno politiko ali slabo poslovanje subjektov, v katerih je lastniško udeležena.
Tako izvršilna kot zakonodajna veja oblasti, pa tudi vsak minister in poslanec, bi se morali o vsakem (predlaganem) posegu v zakonodajo vprašati, kateri cilj ta poseg zasleduje, ali je nujen, upravičen in pošten, in šele po temeljiti razpravi o njem odločiti. Enako velja za podzakonske akte, pri sprejemu katerih sta zaletavost in muhavost lahko prav tako problematični, kot je, če ne prej, postalo vsem jasno pri februarski Uredbi o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje.