Že leta spremljam situacijo v javnih podjetjih in s svojo preprosto logiko ne razumem funcioniranja tega požrešnega stroja.
Zmanjšanje obremenitev javne porabe se lahko zelo hitro doseže z ukinitvijo individualnih pogodb na vodilnih položajih v podjetjih, kjer je večinski lastnik država (vključno z ustanovami). Tudi nepotizem in slabo poslovanje bi s časom dobilo pravično poplačilo.
Z vodilnimi v javnih podjetjih in zavodih bi se morale sklepati pogodbe kot z vsemi ostalimi delavci v javni upravi, saj so konec koncev le zaposleni v javni upravi. V profitnih organizacijah se nato v pogodbi opredeli procent od dobička ali uspešnosti organizacije - tako so finančno nagrajeni samo uspešni, saj si zaslužijo, neuspešni pa tudi vidijo rezultat svojega dela. V neprofitnih organizacijah pa se uspešnost zlahka ovrednoti z učinkovitostjo (zadovoljstvom ljudi) storitev.
Tako bi direktorji res delali eno leto plačani malo več kot povprečen delavec (predlog 1500€, kar je ob direktorskih privilegijihše skoraj preveč), a bi nato po pregledu financ požel sadove svojega dela. Me zanima, koliko nagrad bi bilo izplačanih v na primer NLB ali na Slovenskih Železnicah.