Slovenski jezik je ogrožen. Stanje je porazno na vseh področjih. Raven znanja naglo pada. Govorica in pisana beseda sta, kljub dokaj visoki izobrazbeni ravni prebivalstva, pogostokrat spačeni in zlorabljeni, tudi tam kjer tega nebi smelo biti – skoraj v vseh medijih (TV, radio, tisk, pravosodje in posamezni uradi), prevodi navodil za uporabo raznih izdelkov pa so nam lahko le v sramoto. Imena slovenskih pravnih oseb, podjetij, družb in organizacij so večinoma tuja, da o oglasih/reklamah in nepismenosti njihovih tvorcev ne izgubljam besed.
Rabo slovenskega jezika povsod izpodrivajo drugi jeziki (zlasti angleški, nemški in italijanski), kroatizmi in tujke. Če sami ne bomo skrbeli za obstoj in kulturo našega jezika, bodo tujci še manj. S takim ravnanjem smo daleč učinkovitejši od vseh, ki so nas neuspešno poizkušali potujčiti v preteklosti. Enostavno nas je premalo, da bi dopuščali tako uničevanje lastne govorice. Zato je na tem področju nujno potrebno uvesti red in opredeliti kako, kje, kdaj pride v poštev raba tujih jezikov in tujk in kje ne. V Sloveniji je treba zahtevati v prvi vrsti rabo slovenskega jezika. Predlagam tudi sankcije.