Predlagam takole varčevanje:
1. Formalno odpravo nadomestila za malice in potne stroške ob sočasnem preformiranju teh nadomestil v bruto osnovno plačo, od katere se odvaja akontacija dohodnine in ostalih prispevkov in davkov poveznih z opravljanjem delom.
2. Namesto surovega linearnega znižanja plač in povečevanje obsega dela ob hkratnem odpuščanju je potrebno v krizi skrajšati delovni čas, sorazmerno s krajšim delovnim časom znižali plače in povečati učinkovitost dela v delovnem času. Učinkovitost se lahko poveča samo s prevzemanjem neposredne odgoovrnosti, ki je danes tako lepo razpršena, da je praktično ni, ne obstaja. Temu se reče solidarnost; brez solidarnosti -ob sedanji sočasni zamenjavi individualizma za egoizmom- bo seveda prevladal egoizem, kar je pot v vojno; sindikati ob predlagani rešitvi ne bi imeli nobenega razloga, da bi se takemu predlogu upirali, saj je povsem v skladu s pričakovanji sindikatov, da se delavcem nič ne odvzame, temveč se jim še kaj doda. V tem predlogu zaposlenim ne vzamemo nič, temveč jim damo skrajšami delovni čas. Če bodo delavci pridni, odgovrni in uspešni, bodo kmalu dosegli nominalno enako in tudi višjo plačo, kot so jo prejemali ob daljšem delovnem času.
 
Garantiram, da bi sindikati z radostjo sprejeli krajši delovni čas skupaj z nižjimi plačami;
S tem bi delovna mesta ostala zasedena, socialni transferji in pokojninska blagajna ne bi bili dodatno obremenjeni, učinek bi imel pozitivne multiplikativne učinke na vseh ravneh; znanje, izkušnje, struktura ne bi bili poškodovani in bi se lahko s polno močjo razvijali.
Vladi predlagam TEMELJIT premislek glede ukrepov, ki finančno na kratek rok lahko pozitivno učinkujejo, na srednji rok pa uničijo tisto substnaco, ki narod drži še skupaj. Posledica razpada te substance žal nujno pripelje najprej v hudo materialno in moralno krizo, ki z lahkoto eskalira v državljansko vojno.