Že par let se srečujem in spopadam s problemom teže šolske torbe naših osnovnošolcev in se čudim, da se na tem področju nič ne premakne. Kakšne so posledice nošenja pretežkih torb, tukaj mislim predvsem na zdravstvene posledice, čivkajo že ptički in niti ne bi izgubljala besed. 
Sama imam tudi to srečo, da sem s svojim delom nekako vključena v proces nastajanja učbenikov in sem zato že večkrat razmišlala o tem, da bi ministrstvo založbam, ki izdajajo učbenike, preprosto postavilo pravilo o formatu učbenika (ta naj bi bil nekako enoten), in zahtevan naj bi bil tisk na ultra lahkem papirju. Kot oblikovalka vem, da s tem ne bi nikakor trpel izgled ali kvaliteta učbenika, naši otroci in njihovi starši pa bi se ne srečevali z nenormalno težkimi torbami in s problemom, kako te učbenike ter delovne zvezke zaviti. Nekateri učbeniki in DZ so preprosto takšnega formata, da se jih ali niti ne da zaviti ali pa je potrebno nekao spreminjati ovitek, da ga ne štrli na vse konce po kak cm. Tako iz oblikovalskega kot kasneje uporabniškega vidika mislim, da bi bil A4 format še najprimernejši. Zavijemo jih lahko preprosto v A4 plastično srajčko, ki jo konec leto snamemo in marsikatero lahko uporabimo še za naslednje leto. Ko zavijamo učbenike vsehmogočih formatov, ki jih k sreči še dobimo v šolskih skladih, smo jih primorani zaviti v plastični ovitek, ki se nalepi na notranjo stran platnic in ko se ta ovitek menja, se neizogibno poškoduje tudi platnica. 
Strinjam se s tem, da učbenike estetsko oblikujemo, da so prijetni za uporabo, ampak vseprevečkrat opažam, da se obseg učbenika in DZ poveča za vsaj 10%-20% na račun povsem prevelikih (brez razloga) fotografij, ilustracij ali drugih grafičnih elementov. Učbenik in DZ mora biti v prvi vrsti predvsem uporaben in praktičen produkt, kar je oblikovalcu lahko zgolj iziv, da kljub omejitvam ustvari tudi estetski izdelek. 
Ravno tako bi ne bilo slabo razmisliti o tisku predvsem 40 listnih zvezkov in ne 60 listnih. Te izbire na žalost ni prav veliko. Po lastnih izkušnjah vidim, da konec leta kar nekaj zvezkov ostane nepopisanih, naši otroci pa zopet prenašajo vso to odvečno težo brez potrebe.
Predlog, da bi se dalo pri nekaterih predmetih, npr. slovenščini, uporabiti isti zvezek za književnost in slovnico (iz ene strani eno in iz druge strani drugo) pa bo najbrž vsaj pri učiteljih pa že naletel na nestrinjanje. A sem vseeno prepričana, da če se je to dalo izvajati pred 30 leti, ko sem sama obiskovala osnovno šolo, bi se dalo tudi zdaj.
Znanje naših otrok ni zaradi prevelikega števila zvezkov, DZ in učbenikov prav nič bogatejše, kot je bilo naše, je pa zaradi tega po nepotrebnem na nek način osiromašeno njihovo otroštvo in njihove hrbtenice.