Po veljavnem družinskem zakoniku morajo starši svoje otroke, če se redno šolajo, preživljati do (z nekaj izjemami) dopolnjenega 26. leta. To je po mojem mnenju bistveno predolgo in tudi neprimerljivo z ureditvijo v ostalih evropskih državah. Običajno morajo starši otroke preživljati do polnoletnosti in pridobitve poklicne izobrazbe, ponekod do 21. leta, najdlje (od primerov, ki sem jih pregledal) do 23. leta. Sprašujem se, kako je v našo zakonodajo prišla ta določba (preživljanja do 26. leta) in kakšen je njen namen. Opažam namreč, da ruši naravni odnos med starši in otroci, saj odraslim "otrokom" daje le pravice, ne zavezuje pa jih  k odgovornem vedenju do staršev, do študija in k lastnemu trudu. Vsak starš bi že po naravi stvari rad pomagal odraslim študirajočim potomcem, če seveda to finančno zmore in če vidi, da ga potomci spoštujejo in se pri študiju trudijo. Zakonska prisila je odveč.
Sedanji sistem pravic brez obveznosti povzroča anomalije, ko mladi, ne glede na svoje sposobnosti ali potrebe družbe, študirajo vse dotlej, dokler še lahko koristijo (zlorabljajo) zakonsko pravico do preživnine. Do staršev se jim ni treba vesti spoštljivo (in materialni odvisnosti primerno), saj jim vendar "nekaj pripada".
Vladi zato predlagam, da se določila zakona, po vzoru večine evropskih držav, spremeni tako, da bodo starši obvezani vzdrževati svoje otroke le do polnoletnosti. Polnoletni otrok se mora nato načeloma preživljati sam.