Predlagam, da se da možnost vsem, ki so doživljali oblike nasilja v primarni družini in ne želijo oz niso v stiku z njo, da se pravno odpovejo svojim staršem oz da se jim ponudi ta pravica.  Npr. če bi se tisti, član primarne družine, ki ne želi ohranjati stikov s svojo primarno družino in bi ta član preminul, bi primarna družina avtomatsko podedovala posest preminulega, kar pa verjetno ne bi bilo v njegovi ali njeni želji, saj že s tem, da ne želi ohranjati stikov s primarno družino pove, da ne želi ohranjati odnosov pri življenju.  S tem zakonom bi se tudi tisti, ki se je namerno oz z vso zavestjo upravičeno odtujil od primarne družine odpovedal dedovanju po smrti staršev ali sorojencev.  Seveda bi se v registrih lahko še vedno pojavljal naziv biološki oče ali/in biološka mati, vendar ne v smislu družine.  Primarna družina ne bi imela po smrti člana, ki se jih je po svoji volji odpovedal, dostopa do zdravstvenih podatkov niti česar drugega. Tako bi se lahko v svojem osmisljevanju "bivši" član primarne družine lažje mentalno angažiral in vstopil v družbo in svobodneje zaživel, saj bi tako pustil za sabo težke travme, ki pa ga z ohranjanjem odnosov z družino držijo vkleščenega v začarani krog, tudi terapij, ki običajno trajajo vse življenje in nimajo v večini primerov želenega učinka. Primarne družine se v takih primerih, ko imajo "v družini črno ovco" otepajo kakršnekoli odgovornosti za stanje kakršnega je "povzročil" izločen član, vendar vemo, da so ravno oni, starši krivci za nastalo situacijo.  Žal, tudi družba obravnava tega izločenaga člana kot izmeček, pa čeprav ni on/a kriv za gnilo jedro družine, ki sta v vsakem primeru starša.  Žal je v slovenskih glavah še vedno vtisnjen pečat, da moramo biti svojim staršem hvaležni, vendar menim, da je to prepričanje zaostalo, neandertalsko in moje skromno mnenje je, da bi morali vsi tisti, ki so doživljali hude krivice kot otroci in si ne želijo vzdrževati nezdravih odnosov z njimi, imeli možnost se takim "staršem" pravno jim odpovedati.